LJUBLJANA – Če bo šlo vse po sreči, bo jutri v Ljubljanico na Verdu pri Vrhniki z blagoslovom po rimskem običaju in krstom zaplul rimskodobni deblak, hrastov čoln, ki lahko prevaža od tri do štiri osebe. To je le eden od projektov Skupine Stik, zavoda za proučevanje povezovalnih področij preteklosti in sedanjosti oziroma njihovega oddelka Arheofakt. »Gradnja pozabljenih plovil, spoznavanje starih obrti, oživitev nekdanjih plovnih poti, učenje, izkustvo, zabava in še marsikaj – natanko to je projekt Deblak,« pojasnjujejo arheologi. »Deblak, drevak, izdolbenec, celak in brunik so izrazi, ki jih v slovenščini uporabljamo za plovila, narejena iz masivnega kosa debla, kot tujko pa poznamo tudi izraz monoksil.«
Živahen promet po Barju
Samo v Evropi je znanih več kot 3000 deblakov, ki so bili v prazgodovini in antiki najpogostejše plovilo na celinskih vodah. Uporaba deblakov, ki so bili dolga tisočletja osnovni pripomoček za potovanje na vodnih površinah, je ena od glavnih značilnosti Ljubljanskega barja v vseh obdobjih med mlajšo kameno dobo in polpreteklostjo.
Drevaki so se premikali z vesli, odrivno s palicami in kavlji ali vlečno z živino in ljudmi na kopnem. Tisti iz rimske dobe, ki so jih odkrili na Barju, govorijo o živahnem prometu po pogosto poplavljeni ravnini Barja, ki je bila tudi alternativna pot plovbi po reki Ljubljanici in njenih pritokih. Uporabljali so jih za prevoz tovora in ljudi.
In zakaj projekt Deblak? »Skupina Stik z oddelkom Arheofakt v sodelovanju s partnerji je v teh dneh uresničila že dlje načrtovan dolgoročni projekt, po katerem bomo vsako leto na Vrhniki izvedli rekonstrukcijo zgodovinskih plovil, ki so nekoč plula po Ljubljanici,« je povedala Viktorija Batagelj iz Skupine Stik. »Vsako leto se bomo posvetili plovilu iz enega obdobja, ki ga bomo v celoti izdelali, ga promovirali v šolah in strokovni ter najširši javnosti, ob tem izvedli izkustvene delavnice, ga splavili in z njim obudili rabo, ki je bila značilna za tako plovilo.«
Tudi s starimi orodji
Prvi je bil na vrsti verjetno najznačilnejši predstavnik Ljubljanice in Ljubljanskega barja – deblak. Leta 2016, od maja do konca avgusta, so na Vrhniki, ob opekarskih ribnikih na Verdu, v celoti zgradili rimskodobni ribiški čoln. Rekonstrukcija je izvedena po postopku in z orodji, ki so bili značilni za tisto obdobje. »Ni torej cilj zgolj izgradnja deblaka, temveč spoznavanje in uporaba tehnik in orodij, s katerimi so takratni prebivalci takšno plovilo izdelali,« pojasni Batageljeva. »Po gradnji v soboto sledita splovitev čolna na reki Ljubljanici in promocijska plovba do Ljubljane in nazaj. Deblak bo v nadaljevanju projekta našel domovanje ob verdskih ribnikih, kjer bo še naprej v uporabi. Dolg je štiri metre, širok do 80 centimetrov in visok do 60. Na njem je prostora za tri do štiri osebe.«
Rimskodobni čoln je izdelan iz hrastovega debla. »Kakšni dve leti je čakalo na začetek obdelave,« je povedal arheolog Matic Perko, nato pa v roke prijel orodje, imenovano teslo, ki se je kar precej upiralo trdoti hrastovega lesa. »Rimljani so morali najprej izdelati orodje, da so se lotili izdelave deblaka,« je dodal Matic. »Delo ni bilo lahko, saj je hrastov les izjemno trd, zato so se morali kar precej nadelati, preden so ga splovili v reki ali jezeru.«
Projekt so izvajali na več ravneh. Ima izobraževalni pomen, deblak je pomemben za promocijo, rimskodobni čoln pa je vsekakor zanimiv tudi za turizem. Z izvedbo posameznih dogodkov so želeli pritegniti obiskovalce na Vrhniko in vzpodbuditi rabo dediščine za razvoj turistične panoge.
In kako je nastajal deblak? V drugi polovici maja je potekalo praktično usposabljanje študentov arheologije, saj so se v prvi fazi gradnje seznanili z uporabo sodobnih ročnih tesarskih orodij, nato pa so se lotili izdelave rimskodobnih tesarskih orodij. Konec junija so ob letošnjih Argonavtskih dnevih izvedli celodnevne delavnice za najširšo javnost. V tretji fazi gradnje, ki je potekala od konca junija do konca julija, so že uporabljali rimskodobna tesarska orodja. Študenti arheologije so čoln nato tudi dokončali.
| Najdaljši deblak meri 16 metrov Po oceni strokovnjakov je v Ljubljanici še približno 75 deblakov. Najdaljšega s skoraj 16 metri in širokega vsaj 1,2 metra so iz Ljubljanice dvignili v začetku julija lani. S tem se uvršča med najdaljše deblake v Evropi. Star je približno 2000 let, strokovnjaki pa menijo, da datira med 50 leti pred našim štetjem in 70 leti našega štetja. V 80. letih prejšnjega stoletja ga je odkril potapljač Miro Potočnik, prva raziskovanja pa je leta 2001 opravila skupina za podvodno arheologijo pod vodstvom Andreja Gasparija z oddelka za arheologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je tudi eden od največjih slovenskih strokovnjakov na področju podvodne arheologije. |
