BERTOKI – Potem ko smo nedavno objavili zgodbo o inovatorju Danilu Volerju 
, ki je morda odkril napravo prihodnosti, pa je ne more razviti zaradi nesmiselnih finančnih preprek, te postavlja država, smo odkrili podobno zgodbo, le da na drugem koncu Slovenije. »Že skoraj 60 let se ukvarjam z inovatorstvom, a namesto da bi kaj imel od svojih izumov, vedno bolj razmišljam o tem, da bi vse skupaj potolkel in vsa ta priznanja, ki sem jih dobil, zažgal,« trpko začenja svojo pripoved Alojz Tomazin iz Bertokov pri Kopru. Triinosemdesetletnik je prezrta legenda slovenskih izumiteljev, ki jih sicer pri nas nikoli ni primanjkovalo. V inovatorski druščini z vsega sveta je zelo dobro znan, na inovatorskih sejmih je prejel že okoli 100 nagrad in priznanj, le domača država zanj in za njemu podobne nima nobenega posluha, nanje gleda zviška in jim ne omogoča razvoja. »Prav jezen sem na to našo državo, ki ne pokaže nobenega interesa za nas, ki si prizadevamo, da bi izboljšali in olajšali življenje vseh. Res je težko biti izumitelj, če to nikogar sploh ne zanima. Zato pa z našimi izumi, z našo slovensko pametjo, veselo služijo tujci, predvsem Kitajci. Ti naše izdelke, ki jih zaradi pomanjkanja denarja ne zmoremo zaščititi, pokopirajo in jih začnejo proizvajati,« se upravičeno huduje.
Zasmehovanje in ignoranca
Sprejme nas v sobici, polni zanimivih predmetov, ki jim je posvetil svoje življenje. Na stenah zmanjkuje prostora za priznanja in pohvale v različnih svetovnih jezikih, le slovenskih je bolj malo. Na mizi, po policah in kotih so lepo zloženi njegovi izumi. Najprej nam pokaže pripomočke za vrtanje lukenj in zabijanje žebljev na plastične valovite strehe, nato smučarska očala z zaščito proti vetru in senčnik za v avtomobil. Pokaže nam tudi plinski kuhalnik za kuhanje in pečenje na vetru, ki ga je zasnoval tako, da se nič ne zažge ali zasmodi, pa še 40 odstotkov manj plina se porabi. »To bi bilo idealno za v hribe ali za vojsko, a se nikomur ne zdi niti toliko vredno, da bi preizkusil,« pripoveduje. Izdelal je tudi nastavek s špicami za planince, ki bi si ga nadeli okoli pasu in bi jih ob zdrsu na snegu zaustavil. To sta preizkusila s prijateljem pod Triglavom in delovalo je dobro, ko pa ga je poskušal predstaviti planincem, so se mu celo posmehovali, češ, a bomo zdaj z buzdovani v hribe hodili. Preizkusili pa ga sploh niso, je ugotovil, saj je s svinčnikom na določena mesta zarisal oznake, ki so ostale narisane tudi po tem, ko so mu nastavek vrnili.
Najboljša bergla je šla v Avstrijo
Samo dva njegova izuma sta doživela množično uporabo. Najprej nam predstavi berglo z nastavkom za naslanjanje in s kovinskimi derezami. »Res odlična stvar, nastala je zato, ker sem videl, kakšne težave imajo ljudje, ko se kam usedejo ali hočejo berglo odložiti in jim pogosto pade po tleh. Naredil sem pomični nastavek, s katerim jo lahko preprosto zatakneš ob rob, za zime pa sem jih spodaj opremil s kovinskimi kavlji, da ne drsijo,« pripoveduje. Ko je berglo predstavil na sejmu v Nemčiji, je takoj padla v oči Avstrijcu. Že naslednji dan je prišel do njega z 12.000 evri, odkupil patent in mimogrede pripomnil, da je to eden najboljših medicinskih pripomočkov, kar jih pozna. »Iz našega rehabilitacijskega centra pa mi niti odgovorili niso,« pristavi Tomazin.
Niti za njegov sijajni nastavek oziroma za ročko za ročni invalidski voziček ni veliko zanimanja, pa zagotovo spada med njegove najboljše inovacije, ki bi invalidom močno olajšale življenje. Z nastavkom se izogneš ročnemu poganjanju koles, poleg tega lahko zaviraš in se brez težav usmerjaš v vse smeri. Kot pove Alojz Tomazin, so koleščki s podobnim delovanjem veliko dražji od njegovega nastavka.
Še slišati nočejo zanj
Poleg medicinskih pripomočkov je ponosen na dvodelne cestne smernike, ki pridejo prav pozimi in jih ni treba povsem zamenjati oziroma puliti iz zemlje, kot je doslej praksa, ampak se zimske, ki morajo biti daljši, preprosto natakne na letne. »To bi Darsu prihranilo ogromno denarja, saj za obstoječe plačujejo 36 evrov, pa še več dela imajo z njimi, moji pa bi stali samo 6 evrov. A tam še slišati nočejo zame!«
Drugi njegov izum, ki je dosegel proizvodnjo, je posebna glava za ročne motorne kosilnice, ki s posebnimi jeklenimi rezili in zaradi možnosti različnih nastavitev močno olajša košenje, poleg tega ne pušča plastičnih ostankov, kot jih kose nitkarice. Za izum je na inovatorskem sejmu v Nürnbergu prejel zlato medaljo in priznanje, patent pa je prodal domačemu podjetniku, ki ga je razvijal naprej in ga tudi proizvaja.
Ni denarja za zaščito
Problem je v tem, da bi morali inovatorji svoje izume zaščititi, a Alojz Tomazin za to nima denarja. Patentiranje enega izuma stane okoli 60.000 evrov, saj se je treba držati strogih pravil in z različnimi postopki dokazati, da ta predmet še ne obstaja. Tega preprosto ne zmore, prepričan pa je, da bi na poti izumov do proizvodnje in uporabe nujno morala pomagati država. Inovatorji namreč niso poslovneži, ki bi svoje izdelke lahko spravili na trg. Kje naj Alojz Tomazin, ki je bil pred upokojitvijo sicer eden najboljših kovinostrugarjev in orodjarjev daleč naokoli in so k njemu hodili iz vse nekdanje države, dobi denar za zaščito svojih izdelkov? Že če bi hotel patentirati samo nekatere med svojimi vsaj 50 izumi, bi ga to stalo več, kot je vredno vse njegovo premoženje. Življenje je namreč posvetil izumom in mu za nič drugega ni preostalo ne časa in ne denarja. »Če ne bi bilo Jazbinška oziroma njegovega zakona, morda še stanovanja ne bi imel! V vseh teh letih sem od svoje lastne države dobil vsega skupaj 500 evrov, pa sem hodil na vse inovatorske sejme in dobival nagrade, plakete in priznanja.«
Alojz Tomazin je zelo klen in čil triinosemdesetletnik, vendar ga zadnje čase lovi obup, zato zelo resno razmišlja, da bi namesto vseh silnih priznanj na steno obesil kar Titovo sliko. »V časih Jugoslavije je bilo, vsaj kar se izumiteljstva tiče, veliko bolje, zdaj pa se počutim popolnoma ničvrednega,« žalostno konča naše druženje.
