Zanimivi, skrivnostni, posebni, občudoval jih je tudi Plečnik, so trniči z Velike planine. Čebulasto oblikovani sirčki s turnčkom na vrhu, okrašeni z odtisi lesenih pečatov, pisave jim pravijo pastirji, so etnološka dediščina, ki jih štejemo za izvirna ljubezenska darila in okusno jed hkrati. Turistični delavci Kamnika bi jih radi videli na vsaki gostinski mizi v kamniški občini, pozneje tudi povsod po Sloveniji. V sklopu te drzno zasnovane ideje so na Veliki planini, pred Preskarjevim pastirskim muzejem, pripravili delavnico izdelave trničev. Obiskovalcem, več kot sto jih je bilo, domačih in nekaj tujcev, je oskrbnica pastirskega muzeja Andreja Bečan razložila zgodbo in postopek priprave trničev, mojstrica izdelovanja trničev Rezka Mali pa je svetovala, kako pregnesti skuto in narediti pravo obliko.
Zgodba o nastanku trničev pripoveduje, da so si pastirji in pastirice z Velike in Male planine nad Kamnikom medsebojno ljubezen izkazovali s posebnimi sirčki. Ti niso kar tako, okrašeni so z lesenimi pisavami, ki so jih pastirji rezljali ob svojem vsakodnevnem delu z živino.
Pastirica za vzor študentom
Prvi povojni predsednik slovenske planinske organizacije, pokojni arhitekt Vlasto Kopač, je rad pripovedoval o zanimivem dogodku iz študentskih let. Proti koncu tridesetih let 20. stoletja je nekaj lesenih pečatov – pisav, s katerimi krasijo trniče – odnesel v dolino, jih v risalnici pokazal profesorju arhitektu Jožetu Plečniku in mu povedal, čemu služijo in kdo jih je izrezljal. Profesor je drobne rezbarske umetnine odnesel v svoj kabinet, jih odtisnil v plastelin, potem pa vse skupaj sredi risalnice razvrstil po mizi in študentom dejal: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica. Ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.«
Pastirji in pastirice so nam nehote zapustili imenitno etnološko dediščino. Rezka Mali iz Godiča, nad osemdeset jih že šteje, dolgoletna pastirica z Gojške planine, trniče dela iz posnetega kislega mleka, ki ga segreva bolj kot navadno; tako dobi bolj pust sir. Tega odcedi, osoli in mu doda smetano, da je bolj voljan. Nato ga oblikuje, Rezka pravi, v nekakšne čebule, spet drugi pa pravijo, da jih gnete v obliko ženskih prsi. Po dve tako dobljeni kepi – to govori v prid tistim, ki zagovarjajo, da so trniči v obliki ženskih prsi, okrasi z različnimi lesenimi pisavami. Tradicija veleva, da se na trnič lahko odtisne le ista pisava.
Rezka zatem trniče suši na polici nad odprtim ognjiščem. Samo bukova drva so tista prava! Po štirinajstih dneh postanejo pol manjši in trdi. Vseh skrivnosti izdelave trničev pa Rezka ne izda. »Pri tem delu moraš biti vztrajen in poiskati svoj recept,« še sklene.
Tudi na božjo pot
Kot hrana se trnič zlepa ne pokvari. V starih časih so jih ljudje jemali s seboj na božjo pot. Rezka se iz otroških let spominja, kako so otroci težko čakali, da je kdo pred koncem paše s planine prinesel trniče, da so jih potem strgali z zobmi; glodali so jih ves dan. Če so se sušili nad ognjiščem, da so bili prekajeni, se več let niso pokvarili. Če je mleko kakovostno in prav slano, so dobri tudi do naslednje sezone. A kot obrtni izdelek trniči niso večni. Na srečo se je ohranilo večje število pisav zanje. Te so približno od 15 do 20 centimetrov dolge in 2,5 centimetra široke deščice iz javorjevega, bukovega, macesnovega ali leskovega lesa, ki so na obeh straneh do polovice izrezljane. Te pisave so podobne pečatnikom in so jih z veliko mero domišljije oblikovali in rezljali pastirji. Pisave so s tehniko zarezovanja rezljane negativno, tako da je na trničih vedno pozitiven odtis. Prevladujejo močno stilizirani rastlinski motivi, srce, križ, monštranca, ki jih dopolnjujejo spleti zobčastih urezov. Siri trniči so imeli v planinskem življenju erotičen pomen, zato na njih pogosto najdemo motiv srca. Dekleta so jih hranila še po poroki. Najstarejša pisava je iz leta 1840, domnevajo celo, da naj bi sire trniče izdelovali že Kelti.
Do zdaj so jih ljudje večinoma hranili kot spomin, kot izbrana kulinarična posebnost pa so bili na začetku letošnjega leta izbrani v ožji izbor kulinaričnih posebnosti Kamnika, ki jih promovirajo kot Okusi Kamnika. Podobno kot parmezan lahko sir trnič naribamo in postrežemo ob črnem vinu. Uporabimo ga lahko kot dodatek različnim jedem. Velika večina obiskovalcev Kamnika obišče tudi Veliko planino in zanje je trnič na planini najboljša poslastica.
Da je nekaj posebnega, priča tudi nedavni obisk novinarjev iz Hongkonga. Na Veliki planini so obiskali Rezko Mali, se z njo pogovorili o tej slovenski kulinarični posebnosti in članek v reviji že objavili.
