LJUBLJANA – Avtoštop pomeni brezplačen način potovanja z dvignjenim palcem, dobrodošel je dodaten napis o kraju, smeri ali državi potovanja. Za predvsem mlade popotnike se je z množičnejšo motorizacijo razmahnil v šestdesetih letih minulega stoletja. Kako je s tem zdaj, na enem od spletnih forumov preberemo: »Lokalni avtoštop je v Sloveniji še zelo pogost, izginja pa dolgoprogaški. Tisti, ki vozijo na velike razdalje, uporabljajo avtoceste, tam pa se lahko štopa samo na počivališčih.«
Igrivo spoznavanje sveta
Da bi izvedeli še kaj več iz prve roke, smo obiskali Avtoštoparski muzej, ki do 13. septembra gostuje na Trubarjevi 40 v Ljubljani, nasproti Hiše eksperimentov nedaleč od Zmajskega mostu. Zbirke je uredil in jih osebno pojasnjuje avtoštoparska legenda Miran Ipavec iz Kanala ob Soči. Na svojih poteh si je ogledoval tudi tako čudaške muzeje, kot so strtih src v Zagrebu, mačjih stranišč v Amsterdamu, čarovniških trikov v Londonu, pasjih ovratnikov v Leedsu... le avtoštoparskega ni našel, vse dokler ga ni lani sam odprl v domačem Kanalu. In ker mu gibanje pomeni življenje, ga je za to poletje preselil v Ljubljano, za prihodnja je že zmenjen za gostovanja na Bledu, v Piranu in Vilni.
Prav med našim obiskom sta v muzej vstopila Sarit in Daniel iz Izraela. Iz Budimpešte, sta povedala, sta prištopala v Slovenijo, palec bosta dvigala še čez Avstrijo do Prage, od koder bosta poletela domov. Avtoštoparskim kolegom Ipavec namenja posebno tablo. Potem ko sta se nanjo vpisala, ju je povedel k vitrinam s predmeti, ki jih je nabral na svojih potovanjih v 31 letih, nato pa še povabil k igricam za bistrenje znanja in duha. Urjenje poteka v poznavanju zastav, prestolnic, državnih meja, prebivalstva pa tudi znamk piv, nogometnih klubov... Za primer vprašanje, katero slovensko mesto je iz istih črk kot neapeljski klub Lazio. Odgovor je seveda Izola. Vprašanja o prestolnicah držav so najtrši oreh za otroke in – Francoze. Ti so v poznavanju tujih dežel popolnoma nebogljeni.
Da je Ipavec zbirke uredil tako, da se obiskovalci lahko tudi pozabavajo, ga je v spominski knjigi pohvalilo mnogo obiskovalcev, med njimi tudi nekdanji kulturni minister dr. Uroš Grilc.
Penina za svetlobno sekundo
Pripetljaje s svojih poti je Miran Ipavec strnil v knjigi Avtoštoparske zgodbe, v slovenščini je izšla lani, v kratkem izide italijanski prevod, pripravlja nemškega in hrvaškega. Iz nje povzemamo, da je prvič štopal – saj ni res, pa je – šele pri petindvajsetih. Ko večina že preneha vandrati z dvignjenim palcem. Zatrjuje, da je tak način potovanja najbolj ekološki, saj ne povzroča dodatnih izpustov v ozračje, gre pa tudi za znanost, kako se s sedmimi evri odpraviš do Holandije in se vrneš še s pol evra v žepu. No, če ni znanost, je pa čudež. Zanesljivo pa je avtoštop lep zaradi nešteto drobnih trenutkov sreče. Še drobtinica, ki je ni v knjigi: kot voznik je sam pridno ustavljal štoparjem – o čemer pa ne vodi evidence.
Ipavec je horoskopski dvojček, z darom za statistiko v krvi. Preštopane kilometre je vestno beležil, zato svoje rekorde zlahka stresa iz rokava. Na posamezni poti je najdlje prištopal na skrajni evropski sever Nordkapp, 24-urni rekord je 1800 kilometrov z Jesenic čez Amsterdam v Würzburg, najhitreje se je z 280 kilometri na uro peljal z audijem po avtocesti med Heidelbergom in Frankfurtom, najdaljša pot z enim vozilom je 1130 kilometrov z Jesenic do Utrechta. Najdlje je čakal, da se ga kdo usmili, v avstrijskem Amstettnu. Pedanten, kot je, tudi ve, da svetlobna sekunda meri 299.792 kilometrov. Tolikšna preštopana razdalja ga je ujela pri madžarski Nyíregyházi, z voznikom Tiborjem sta nazdravila z briško penečo se rebulo, ki mu jo je za ta namen podaril (večni) briški župan Franc Mužič.
Cilj pomembnejši kot ovire
Čeprav je s svojimi podvigi Ipavec že pred leti prišel v Guinnessovo knjigo rekordov, si je za letošnji velikonočni teden zastavil nov izziv: v desetih dneh preštopati 31 držav. Zamisel se mu je porodila med štopom v Bansko na tekmo Tine Maze. Cilj je bil 30 držav, eno je dodal kot rezervo: »Za vsak primer, če bi kdo kot državo oporekal Kosovo.«
Rekordni štop je začel 1. aprila na Finskem. Meje je nato prestopal levo in desno od zamišljene idealne črte proti jugu, v Grčiji pa obrnil proti Švedski: »Za dokaz sem iz vsake države shranil račune za kavo ali pivo. 7450 kilometrov dolgo pot sem opravil z 88 vozili, med temi me je voz z vprežnim konjem pripeljal v albansko prestolnico Tirano. Doživel sem marsikaj. Najbolj me je ganilo vsakič, ko so me počastili s hrano ali pijačo le zato, ker sem med postavljanjem rekorda njihov gost. Za izjemno gostoljubne so se izkazali Kosovci. Manj prijetno je bilo, da sem za sorazmerno kratko pot čez Črno goro potreboval neverjetnih 25 ur in da me je na bencinskem servisu v estonskem Talinu neki zlovoljnež preganjal z obrambnim pršilom. A najpomembneje ostane, da se nisem nikjer zablokiral, ampak se vseskozi napredoval proti zastavljenemu cilju.«
S svojimi izkušnjami je Miran nesporni živi avtoštoparski leksikon. Kogar mika, pa se obotavlja, najde v njegovi knjigi kopico spodbud, a tudi praktičnih napotkov, kako ravnati ob srečanjih z nevarnimi vozniki, policisti, živalmi, pri iskanju prenočišča...
Kanalski veleposlanik
Šestinpetdesetletni ekonomist Miran Ipavec je štopal tudi med županovanjem in direktorovanjem, a zaradi pomanjkanja časa manj kot sicer. Domačemu kraju izkazuje čast na vseh poteh. Zdaj v Ljubljani, ko obiskovalce sicer nevsiljivo, a obvezno popelje pred zaslon s filmsko zgodbo o skokih z znamenitega kanalskega mostu v Sočo: »Ma smo malo tudi kanalska ambasada!« Ter pribije: »Vsako štopanje začnem in končam v Kanalu!«
