S samo enimi nogavicami najhitreje okoli Everesta

STARI TRG PRI LOŽU – Na naše srečanje je prišla vsa žareča, v visokih petkah, popolnoma urejena, od glave do peta. Kot da ne bi samo nekaj dni prej umazana, preznojena, ožuljena in utrujena z neverjetno voljo premagovala kilometre in kilometre poti – vsega skupaj 153 – okoli Mount Everesta in kot popolna neznanka ugnala vso svetovno konkurenco spektakularne tekme Everest Trail Race, ki velja za eno od najtežjih večdnevnih višinskih preizkušenj na svetu.

Ne more biti pri miru

A Andreja Sterle Podobnik ali Andi, kot jo kličejo domači in prijatelji, tudi po prihodu domov v soboto ni dolgo zdržala brez teka. Že naslednji dan, v nedeljo, se je s prijatelji odpravila v Palmanovo, kjer je odtekla polmaraton. »Mislila sem, da bom eksplodirala od energije, zato nisem mogla biti pri miru. Sicer pa že dva dni samo jem,« pripoveduje kraljica tekme okoli Everesta, ki si je izziv zaželela kot darilo sami sebi za svoj 40. rojstni dan. Hotela je samo priti do cilja, niti v sanjah ni pomislila, da bo zmagala. Enako kot zmaga jo je presenetila tudi medijska pozornost, ki jo je sprožila s svojim uspehom. Ni je vajena, nam je zaupala, in lažje ji je bilo teči okoli Everesta kot pa premagovati tremo ob vprašanjih novinarjev. A vendar na prvo, namreč, kako neznanka iz Loške doline kar pride in zmaga, zelo odločno odgovori: »Ni važno, od kod prihajaš, važen je cilj! Samo s ciljem, trdim delom in disciplino sem lahko kot rekreativka prišla do cilja!«

Na Triglav 
v štirih urah

Pred tekmo okoli strehe sveta, ki poteka po nadmorski višini od 2000 do 4200 metrov, sploh še ni bila v takih višinah! Obožuje hribe in jih za trening tudi zelo hitro premaguje, vendar pa više od Triglava, na vrh katerega je sposobna priti v samo štirih urah, nikoli ni bila. Razen med smučanjem v Dolomitih, a to ne velja, ker se pripelješ na vrh z žičnico. Zato jo povprašam, kako se je počutila tam gor, kjer je zrak že zelo redek in je že hoja težka, kaj šele tekmovalna hitrost. »Ja, zelo sem občutila težo telesa, zdelo se mi je, kot da tehtam 500 kilogramov! Najhuje je bilo drugi dan, ko smo naredili največ vzpona, zdelo se mi je, da se sploh nikoli ni izravnalo.« A je šla, korak za korakom in čeprav ji je srce divje utripalo. Samo ustaviti se ne smem, si je govorila, ker je potem še huje. Prav ta drugi dan so imeli vsi težave, nekateri so bruhali, nekaj so jih s helikopterjem odpeljali v dolino.

Prikazovalo 
se ji je meso

Ves čas tekme sta se ji v mislih prikazovala meso in kopalnica. Meso zato, ker so jedli samo zjutraj in zvečer, in to večinoma riž, jajca, testenine in krompir, med potjo pa oreščke in razne napitke. Ker za dobro delovanje potrebuje ogromno mesa, je ves čas sanjala o zrezkih, ki si jih je nato končno lahko privoščila šesti, zadnji dan, v Katmanduju. Domači, ki jo dobro poznajo, so ji ob prihodu domov nadeli simbolično medaljo, narejeno iz klobas.

Drugo, kar morajo na takšni ultranaporni tekmi prenašati športniki, je umazanija. Ker je prostor v nahrbtniku za osebno opremo zelo omejen, saj teža zmanjšuje hitrost, tekmovalci s sabo nosijo samo najnujnejše. To poleg spalne vreče pomeni le oblačila, ki jih imaš na sebi, in oblačila za prespati, pa toaletni papir in zobno ščetko. »Če ti kaj zmanjka, pač nimaš. A najhuje je bilo, ker se zaradi mraza oprema od prejšnjega dneva ponoči ni posušila. Zjutraj, ko sem nase vlekla edine mokre nogavice in hlače, sem včasih razmišljala, ali mi je tega res treba,« se nasmeje.

Je treba delati!

Očitno ima Andreja res močno psiho, da je vse to prenesla, in še celo najbolje in najhitreje. »Res je, utrujenost je neverjetna. Že prvi dan si utrujen, drugi dan še bolj. Izgleda, da sem imela res neverjetno željo, da sem vse to zdržala. Tek sam po sebi ni velik užitek, a ko premaguješ ovire, ti to da nove moči. Če bi me videli potem, ko sem prišla na cilj,« opisuje mnogim znan užitek v tekaškem trpljenju.

Pa saj zna uživati tudi čisto pri miru, pove. Zgodi se celo, da kdaj kakšen dan prebije doma ali dan ali dva poležava na plaži, ne da bi se bala, da bo kaj zamudila ali izgubila. A kot družina so vsi zelo športno naravnani. Dvajsetletni sin Nal je bil profesionalni kolesar, a je zaradi poškodbe samo še ljubiteljski, 12-letna hči Tia Clea trenira atletiko. Z možem Tomažem, ki je tudi športnik, imata podjetje in sta tako zasebno kot poslovno zelo povezana. On se ukvarja z orodjarstvom, ona ima v Cerknici salon dobrega počutja AndiFit Svarog, poleg tega ureja računovodstvo za oba in še vodi skupinske vadbe v Starem trgu pri Ložu. Izhaja iz podjetniške družine, kjer je vsem že od mladih nog znano, da je treba delati, če hočeš uspeti. »In to na vseh področji, kot mama ali oče, kot partner, kot športnik ali kot poslovnež.«

Čez deset let 
pa na Everest!

Andrejo za konec še vprašam, ali jo je morda ob tekmi zamikal tudi vrh Everesta, in njen odgovor seveda ni prav nič presenetljiv. »Ja, res je, zelo resno sem začela razmišljati o tem, da bi osvojila tudi vrh najvišje gore sveta. Zmagovalec v moški kategoriji Ang Pasang Lama je šerpa in mi je ponudil, da me vodi na vrh. Seveda se zavedam vseh nevarnosti in imam toliko čuta do sebe in svojih, da ne bi niti razmišljala o tem, če ne bi bila prepričana, da sem tega sposobna. Vrh Everesta res ni mačji kašelj in poznam zgodbe o komercialnih odpravah, ki so se slabo končale. Zato si bom vzela deset let za priprave in počakala, da hčerka zraste, morda greva skupaj. Mož in sin sta namreč bolj za kolesa, motorje in hitrost, midve s hčerko pa obožujeva gore.«

Športna ikona

Če je bila Andreja za ultrajunake pod Everestom popolna neznanka in jih je presenetila že s svojo prijavo, kaj šele z zmago, pa je v domači Loški dolini že prava športna ikona, poznajo jo tudi ljubitelji teka, maratonov in gorskih ultramaratonov, saj tekmuje že 20 let.