V soboto zvečer je začelo deževati, grmelo je kot ob sodnem dnevu, strele so predirale temno nebo. Stal sem na verandi in občudoval divjo igro narave, ko je treščilo samo kakšnih 100 metrov vstran. Jadrno sem se pobral v hišo, ziher je ziher, ravno pred dvema tednoma je družinskega očeta nekje na Gorenjskem zadela strela naravnost v srce. Potem nenadoma sirene. Gasilska avtomobila in policijska marica so zavili v vas. Navlekel sem si šlape in s sovaščani pohitel za njimi, ne zaradi radovednosti, morda bi bilo treba pomagati. Udarilo je v gospodarsko poslopje, domači so sicer hitro ukrepali, gasilci so samo še pregledali, ali kje kaj tli.
Potem spet alarm. Tri kilometre stran, v vasi Reber, je strela zažgala ostrešje stanovanjske hiše. Dobrniški gasilci tja niso šli, jim ni bilo treba, gasili so že možje z žužemberškega konca. Občudoval sem njihovo uigranost in učinkovitost. In kako hitro so bili na prizorišču. No, pri gospodarskem poslopju na Dobravi mi je gasilec, sosedov fant, razložil, da so se ravno odpravili na gasilsko tekmovanje, pa so samo zavili s ceste.
Oddaljeni smo od mestnih središč s poklicnimi gasilci, zdravniki, pa vendar mirno spimo, prav zaradi prostovoljnih gasilcev, pa tudi zaradi sosedov, za katere damo lahko roko v ogenj (dobesedno), da nam bodo kadar koli priskočili na pomoč. Na vasi pač ni mestne odtujenosti. Pa kaj, če se sem ter tja malo opravlja? Glavno, da držimo skupaj.
Slovenski prostovoljni gasilci so edinstveni po svoji organiziranosti in številu v Evropi. Vsega skupaj jih je čez 130.000. Tako moških kot tudi žensk. Vzgajajo že mladino, najmlajša, od 7 do 11 let, je kategorija mlajših pionirjev, najstarejši, več kot 55 let (ženske) oziroma 63 let (moški), so veterani.
Prostovoljna gasilska društva so na podeželju tudi gibalo družabnega življenja in sosedske pomoči. Lepo prosim, kaj bi pa bila vas brez gasilske veselice. Pravzaprav je kar malo sramota, če vsaj en družinski član ni gasilec … Ta drugi je pa jager.
