VONARJE – Pred našimi očmi je iskreno stisnila Marijo, Petrovo mamo, s katerim imata še ne štiriletno Kajo, njenega sončka, kot je žareče izrekla 40-letna Nataša Bojanc. Že z njenega obraza smo v hipu razbrali marsikaj: trpljenje, nespečnost, obup, nemoč, strah. Strah pred njim. Med objemom so Mariji stekle solze. »Le kaj bi brez nje?!« sta rekli skorajda v en glas. Marija ji je kot prava mama. Biološko še vedno išče in išče, a se ji kot jegulja izmika, njen oče, kot nam je večkrat potožila, pa jo mrzi. Marijo in Natašo druži celo enaka usoda, temačna in morasta, ne želite si je! Marija je morala, denimo, od doma, ker jo je surovo pretepal mož, Nataša, ker so jo – zavrgli starši. Pravzaprav jih že od rane mladosti, ki jo je preživljala v Novem mestu, išče, išče, a ne najde. Te nujne opore, ki bi morala pripadati vsakomur. In ko je bila že prepričana, da jo je le našla, jo je spet usekalo. Nemara še močneje. Ponovno so na dan privreli strahovi iz mladosti, že spet je bila ob dostojanstvo. In to od najbližjih! »Sploh nimam več nobenega upanja,« je sklonila glavo.
Njegov teror
Šolo je Nataša pustila že zelo zgodaj. Ter komaj čakala, da pobegne od doma. »Že kot otrok sem bila tepena pravzaprav za vsako figo, oče me je zaklepal, mlatil s pendrekom in pasom. V šoli nisem hotela nositi kratkih hlač, da ne bi razkrila vseh tistih podplutb po nogah. Tudi mlajša brata sta doživljala podobno, najbolj pa sem nasrkala jaz. Če ju nisem dovolj naučila za šolo, sem bila tepena; če sem spregledala, da se je starejši izmed bratov, ki je močil posteljo, polulal, je spet padlo. Kolikokrat je tudi mama jokala, bila tepena, in kolikokrat so po hiši leteli krožniki; po dvorišču jo je lovil celo z nožem,« je s cmokom v grlu opisovala njegov teror. »Jokali smo že, ko smo izvedeli, da prihaja domov s špedicije.«
Ker je imela vsega tega dovolj, je pobegnila. Opazila je oglas, da v Beli krajini ponujajo delo, in izkoristila prvo pravo priložnost. Tam je dobila tudi stanovanje, spoznala poznejšega moža, z njim dobila Tadeja in Leo, ki sta zdaj že študenta.
Pred sedmimi leti se je ločila in se kanila preseliti nazaj v Novo mesto. Toda ne domov. A zdi se, da je ves ta čas iskala tisto neuresničeno oporo v najbližjih, domače korenine, starševsko ljubezen, obuditev stikov.
»Nenadoma je bilo čutiti, kot da se zaveda svojih preteklih dejanj, začel se je približevati,« je hrepenela po očetovem kesanju. »Zato sem slednjič sprejela njegovo ponudbo, da si ob rojstni hiši uredim stanovanje.«
20 let zatem
Dve leti sta se z očetom dobro razumela. »Končno sem le dobila svojega očeta,« si je mislila. Zraven hiše je sicer že prej stala neka lesena kočura, a so jo potem podrli in zgradili manjši, ločen prizidek. Oče ji je pustil, da ga dozida, prekrije z novo streho, doda stopnišče, napelje elektriko, vodovod, centralno napeljavo in si nasploh uredi primeren domek. Da je dobila posojilo pri banki, ji je oče za nameček odstopil solastništvo za hišo. Več kot 30.000 evrov jo je stala prenova; kot pravi, mora po 160 evrov plačevati še nadaljnjih deset let.
Leta 2008 je bil prizidek primeren za vselitev. Tja se je vselila z otrokoma, »zanju sem to tudi zgradila!« To je bil obenem tudi trenutek, ko je Natašin 63-letni oče spet začel blazneti, kot je pripovedovala. Ko je bila že drugič poražena, ko sta se ji njena najbližja spet zarotila. Ko je očetov milejši obraz spet zamenjal tisti iz njene trpke mladosti. »Spet ga je popadlo. Zanj nismo nič prav naredili. Kadar se je napil, je zvonil in zvonil, morala sem k njemu, sledili so mučni razgovori, ko sva se skregala, ko sem jokala, vpila,« se je spominjala. Nikakor se ni umiril, kot je dejala, morala se je zaklepati, obvarovati svoje otroke. Pa je še kar neutrudno tolkel po vratih. Natašo je spet zajela nočna mora izpred dvajsetih let. Mama je vse to spet le nemo opazovala, njena hči pa je spet padla v dobro znan očetov mlin, mlin oblastiželjnosti ter totalnega nezaupanja in paranoje. »Zdaj, ko je v penziji, je pravzaprav še huje, še bolj noro! Zdaj samo tuhta, kdo mu bo kaj slabega storil, vse živo smo že bili, samo ljudje ne,« pripoveduje mati treh otrok, ki jo je nekdo očitno določil za tisto revo, ki mora v tem življenju kar naprej nositi to neznosno breme. In ki je slednjič močno zaznamovalo tudi otroka (Lea se je ne nazadnje odselila k očetu), ki sta med tem, leta 2009, dobila še polsestrico – Kajo. Nataša pa se zaradi nečesa počuti še prav posebno krivo …
»Tožil vas bom!« |
Kredit za ruševine
»Ko so starši izvedeli, da bo Marija, ki je tedaj kot podnajemnica živela pri njiju za 300 evrov na mesec, prodala kmetijo pri Mirni Peči, so začeli tečnariti in siliti, naj z denarjem odkupi njuno novomeško hišo, onadva, ker se je oče na smrt sprl s sestro, ki živi zraven, pa bi se preselila nekam v Belo krajino,« je z grozo pripovedovala. Še danes ji je žal, da je Marijo prepričala, da je vplačala aro (11.000 evrov). Ker pa ji v dogovorjenem roku ni uspelo prodati kmetije, je propadla. »Revici, ki je toliko pretrpela, sta vzela vso aro in kljub temu zahtevala še najemnino!« je sklonjeno dejala. Marija je lani kupila hišo v Vonarju (pri Podčetrtku), kjer zdaj živijo.
»Oče mi je začel govoriti, da se kesa, ker mi je dal hišo v solastništvo, zato sem mu dejala: 'Glej, vse ti dam nazaj, ne skrbi, nič tvojega ne želim prodati!' On pa mi je obljubil: 'No, jaz pa ti dovolim, da boš lahko imela v stanovanju najemnike in s tem pokrivala svoj puf!'«
Ko je bila ta odločba o povrnitvi lastništva pravnomočna, je bilo vsega konec. »Oče mi je grozil, da me bo spodil, da nimam tu več kaj iskati! Ko sem poslala mojstra po svoje stvari, po svojo opremo, za katero bom morala še dolgo plačevati, je to videla mama, zagnala vik in krik, grozila, da bo poklicala policijo, da tu nimam več kaj iskati. Čez čas je oče zamenjal še ključavnico. Ko sem ga poslednjič poklicala, ali končno lahko pridem po svoje stvari, mi je dejal, da ne, da je stanovanje, ki sem ga le stežka preuredila, porušil, moje stvari in opremo pa preprosto prodal!«
Oktobra lani je lahko prišla le še po vrečke cunj, ki so jo čakale pred vrati. »Veste, meni ni do denarja, v življenju mi je končno uspelo nekaj narediti z lastnimi rokami, zdaj je pa vse ...« Tedaj je zajokala. Ostala je brezposelna, s kreditom, porušeno hišo, razbito družino. In starši, ki so ji spet obrnili hrbet.