Tudi letos sem par poletnih dni preživel v Kopru, Capodistrii in se kot površni opazovalec znova čudil, kako korenite spremembe je to dvojezično mesto prestalo v zadnjem desetletju. Ne le, da rastejo (in odmirajo) palme in v pristanišču poleg zabojnikov pretovarjajo tudi čedalje več potnikov z velikih križark.
Kar koli že kdo sodi o koprskem županu Popoviču, dejstvo je, da je ta presekal prenekateri gordijski vozel, ki je dušil obalno mesto. Predvsem je nekdanji avtomobilistični dirkač razvozlal koprski promet. Zakrčenemu mestu je odprl žile in čakre.
Spomnim se, kako nelagodno sem se počutil, ko sem se nekoč, po mojem je bilo leta 2000, pozno zvečer sam vračal iz kina proti Semedeli. Na poti ob zalivu, ki bi ji tedaj težko rekli sprehajalna, so med morjem in podivjano goščavo brlele redko posejane luči. Prilično zoprna scena za nekoga, ki si je malo prej ogledal srhljivko Čarovnica iz Blaira.
V petek pa sem moral kljub bogati razsvetljavi paziti, da se ne zaletim, takšna gneča je bila na promenadi. Mularija na koleščkih, psi na povodcih, na vrvicah baloni (dragi kot žafran, ampak tamal ga mora imeti), na štantih pa pečena koruza, palačinke, smutiji in seveda klasični obmorski kič.
Toliko rolark, kolesarjev, tekačev, hitrohodcev, sprehajalcev in drugih rekreativcev se najbrž ne gnete nikjer drugje po državi. To, da rolar zbije mopedista, kot se je na stezi proti Izoli zgodilo zadnjič, je pač kolateralna škoda aktivnega življenja. Koper zajema zrak s polnimi pljuči.
Žal pa staro mestno jedro diha na škrge. Sprehod po glavni ulici od obale do glavnega, Titovega trga je posnetek klavrne podobe izpred desetih let: propadajoče stare, domnevam, da znamenite hiše, številni prazni lokali, celo na gostinskem napis Zaradi dopusta zaprto. Chiuso. In to na vrhuncu sezone.
Medtem ko spodaj komaj najdeš parking in prosto mizo, zgoraj samevajo in hodijo s kurami spat. A prazno, zapuščeno mestno jedro ni le koprska značilnost. Stara mesta duhov so splošni pojav. Duhovi časa.
