S počitnic pod Gorjanci
 k preboju zvočnega zidu

VELIKI SLATNIK – Po ulicah in čez trge dolenjske metropole so vsak ob svojem času ubirali korake ljudje, ki so s svojimi dejanji prišli v leksikone. Nekateri med njimi so splošno poznani kot Novomeščani, drugi, ker so v mestu ob Krki preživeli le del svojega življenja, pa ne. Mednje štejejo prvi dunajski škof in ustanovitelj znamenitega zbora Dunajskih dečkov Jurij Slatkonja (1456–1522), uskoški poveljnik Ivan Lenkovič (umrl 1569.), Prešernova muza Julija Primic (1816–1864), pisatelj Janez Trdina (1830–1905) pa tudi fizik in filozof Ernst Mach (1838–1916). Po njem se imenuje machovo število o razmerju med hitrostjo telesa, ki se giblje skozi snov, in hitrostjo zvoka v tej snovi. V zraku in pri temperaturi 15 stopinj Celzija je hitrost zvoka 340 metrov na sekundo. Z machovim številom označujejo hitrosti letal. Hitrost enega macha je, malce poenostavljeno, ko letalo »prebije zvočni zid«. Pri čemer je Mach razvil merjenje hitrosti, od katerih so bila tedanja letala še zelo zelo daleč.

Razgledan in gospodaren oče

Machovi starši so prišli na Veliki Slatnik v 50. letih 19. stoletja, njihov leta 1838 v okolici Brna rojeni sin jih je obiskoval. Starši Ernsta Macha, Johann in Josefina, so pokopani na Velikem Slatniku. Kot profesor je Ernst predaval študentom treh univerz: dunajske, graške in praške. Med prvo svetovno vojno je umrl v Haaru pri Münchnu. Njemu v čast so med drugim poimenovali leta 1970 odkriti krater na Luni, češka akademija znanosti in umetnosti za dosežke na področju fizike podeljuje medaljo Ernsta Macha.

Nad podgorjansko vasjo Potov Vrh se pne 303 metre visoko razgledni Ptičji breg, vrh njega domuje Marjan Hren, duša in motor društva Machova dediščina pod Gorjanci. Pred kratkim so odprli 8,5 kilometra dolgo pohodno učno Machovo pot, ki seveda vodi tudi k 262 metrov visokemu Machovemu hribu, kjer pripravljajo noč metuljev. Njen vrhunec je srečanje z japonskim metuljem jamamajem, ki čez krili meri mogočnih 16 centimetrov in si ga je Ernstov oče priskrbel za sviloprejske namene. Za vsestranski posluh in razumevanje pri teh krajevnih podvigih se Hren s sodelavci s poudarkom zahvaljuje novomeški mestni občini. Da je postal Hren, ki pravkar sestavlja knjigo o Machovih, neuradni varuh njihovega spomina, sloni na posebne vrste sosedstvu: »Kot mulček sem zahajal na grob dve leti starejše sestrice, ki je umrla pri treh letih. Zraven našega pa je grob Ernstovih staršev.«

Kamniti nagrobnik ob pokopališkem zidu vzhodno od cerkve Žalostne Matere božje je kot memorialna dediščina v uradnem registru nepremičninske kulturne dediščine. Dediščinski strokovnjaki pa žal niso ohranili pomnika Katarine Vorajtar: »Prišla je iz Moravske in je Ernsta naučila češčine. Machovi, v njihovi službi je preživela 47 let, so jo šteli za družinsko članico.«

Podatke o Machovih, ki so pod Gorjance prišli iz okolice Brna v današnji Češki republiki, je skrbno zbral Marjan Mušič, januarja 1980 je objavil v Naših razgledih: »Stari Johann je bil humanistično izobražen mož, razgledan tako v filozofskih kakor tudi naravoslovnih znanostih. (...) O njegovi izobrazbi pa pričuje že samo dejstvo, da je prvorojenca Ernsta pripravljal na gimnazijsko maturo.«

Denar za dekliško šolo

Ernst je imel tri mlajše sestre: Marijo, Oktavijo in Vilhelmino. Marija je veliko potovala po svetu, med drugim je bila vzgojiteljica na dvoru črnogorskega kralja. Zaslovela je kot otroška pisateljica (v nemščini), napisala je tudi esej o Črni gori in svoje spomine o družini in mladosti pod Gorjanci. Slatnik in njegove ljudi opisuje v več novelah. Podedovala je graščino, ker pa jo je bolj vlekel beli svet, jo je kmalu prodala stricu Tadeju Merklu, ki je na Dunaju vodil trgovsko zbornico. Po smrti sina Antona je Merkl graščino prodal, del kupnine pa zaupal šmihelskemu župniku v dober namen. Z Merklovo zapuščino so notredamske sestre odprle dekliško gospodinjsko šolo v Šmihelu, ki je zaradi svoje odličnosti zaslovela po vsej Kranjski.

Ernst se je v Gradcu poročil z Alojzijo Marrussig, hčerjo Kajetana Marussiga (verjetno gre za slovenski priimek Marušič), imela sta štiri sinove in hčer.

Sestra Maria je Ernstu posredovala dela novomeškega gimnazijskega profesorja Mihaela Markiča. Njegova matematika in logika sta ga tako navdušili, da sta si začela dopisovati. Med vojno za Markičevo delo žal niso mogli najti založnika. Pravi izziv za proučevalce dediščine bi bil, da poiščejo delo pozabljenega profesorja Markiča, o katerem je Maria pisala kot o genialnem človeku.

Machovo družino, predvsem gospodarja Johanna in njegovo lepo hčer Vilhelmino, je v svojih povestih ovekovečil njun sodobnik Janez Trdina. Z Vilhelmino je povezan zakleti oreh v Križah, ki še zdaj hira natanko tako, kot je prerokoval pisatelj: »Zaklet je izgubil blagoslov božji, da ni mogel niti rasti, niti cveteti in roditi sadja, in to prekletstvo mu bo ostalo, dokler ne bo usehnil od starosti. Stal bo še veliko, veliko let na škodo in pogubo ljudem in vsaki živi stvári, ki pride pódenj.« Kot znamenitost si ga lahko ogledate na Machovi poti.