Hribolazci in planinci, poleg katerih na pohodih zvesto drobita še vsaj dva para tac – vztrajno in neumorno, saj, kot pravijo, imajo psi pogon na vse štiri – morajo poleg osnovnih pravil hribovske, planinske in gorske kulture upoštevati še par dodatnih, ki veljajo za njihove kosmate prijatelje. Prvo je, da morajo biti ti vedno na povodcu, kar strogo velja za pse lovskih pasem z močnim plenskim nagonom. Ne le zaradi varnosti divjačine, ampak tudi njih samih, saj se lahko pregon te usodno konča tudi za psa. Lahko se izgubijo, jih rani kakšna divja žival, priletijo pod kakšno kolo na cesti, če pritavajo do nje, ali pred lovčevo puško. Spomladi in jeseni nevarnost predstavljajo lisičje vabe, ki jih lahko spuščeni psi pomalicajo na skrivaj, ko niso na očeh lastnika.
Bonton v planinah
Razigrano norenje po ozkih stezicah, zlasti pri prečenju strmih pobočij, pa je lahko nevarno za lastnike psov, posebno če njihov kosmatinec spada med tiste, ki se radi prerivajo. Nekateri psi svoj položaj v krdelu namreč uveljavljajo tako, da se nikomur ne umaknejo s poti ali da svojo kosmato zadnjico nič kaj uvidevno ves čas rinejo med preostale člane družine in njihov cilj. To se lahko že v dvosobnem stanovanju konča z vrtoglavim padcem, zaletavanje v kolena in nesramno buhanje ljudi v njihove noge na robu previsnega grebena pa bi se lahko kaj hitro končala s strmoglavljenjem v prepad. Če imate psa s takšnimi vedenjskimi značilnostmi, ga raje imejte na povodcu kot na raztegljivem fleksiju, saj ga boste tako lažje obvladovali in se obvarovali pred nadležnim zapletanjem v elastično vrvico, ki prav reže po koži. Prav tako ni ravno primeren planinski pozdrav skakanje na druge pohodnike, ki jih srečamo.
Kengurujčki po pasje
Da se bo počutil pomembnega, ga lahko zaposlite z nošenjem nahrbtnika – v specializiranih trgovinah je danes namreč mogoče kupiti posebne nahrbtnike, prirejene tako, da jih lahko nosijo psi. Naložite jih lahko s pasjimi potrebščinami za hribolazenje – vodo, priboljški, pasjo prvo pomočjo. To bo hkrati nekoliko zmanjšalo težo vašega nahrbtnika, v katerem prenašate pijačo in prigrizke zase, in vas tolažilo pri tem, da se morate odpovedati zahtevnim turam, ki vključujejo plezalne dele, saj vaš najboljši prijatelj pač ni gams. Če imate manjšega psa, ga lahko pri tem naložite v posebni nahrbtnik, kengurujček za prenašanje psov, saj na trgu obstajajo tudi takšni, lastniki večjih in težjih psov pa se morajo zadovoljiti z občudovanjem strmih skal od daleč. A tudi to ima svoj čar in še posebno letos po, kot se zdi, neskončno dolgi in neizmerno beli zimi, se lahko skupaj veselita poletja, ko do osvojenih vrhov ne bo več treba gaziti po visokem snegu. Kljub očarljivi lepoti nedotaknjene beline snega in kristalnih ploh, ki se vsake toliko kot metulji usipajo z zaledenelih vej, sta prebijanje skozi celec in udiranje vanj, če ni bil pred vami nihče toliko nor, da bi se v takih razmerah podal v hribe, naporna in zoprna. Tudi za psa.
Copatki za občutljive
Moker sneg se mu med blazinicami strjuje v kepe na dlaki, ki ga ovirajo pri hoji, pomrznjen pa ga lahko reže v blazinice, še posebno če ima občutljive. Nekateri psi imajo s tem namreč večje težave kot drugi. Trpijo lahko tudi zaradi snovi, s katerimi posipavajo ceste v naseljih za zaščito pred poledico. Zato z veseljem sprejmejo škorenjčke oziroma copatke za pse, s katerimi lahko spet svobodno capljajo in se svojim lastnikom pridružijo povsod, kamor jih nesejo noge in tace.
