RIBNICA – Ribničanom, ujetim med gozdove Velike in Male gore, sta les in glina od nekdaj krojila usodo. Tudi po zaslugi cesarja Friderika III., ki jim je leta 1492 izdal patent, dovoljenje, da so lahko brez davka prodajali doma ročno narejene lesene in lončene izdelke. Za dela vajene, šegave, zbadljive, hudomušne, prebrisane, predvsem pa podjetne Ribničane je bil to skozi zgodovino glavni ali postranski vir zaslužka; enako je tudi danes.
Petsto stojnic
Pred 38 leti so Janez Debeljak, Andrej Klemenc, Andrej Podboj, Alojz Marolt in še vrsta drugih domačih kapišonov v Turističnem društvu Ribnica dali glave vkup in oznanili, da bodo suhorobarsko in lončarsko tradicijo izpričali tudi na vsakoletnem sejmu, ki bo prvo nedeljo v septembru.
Seme je kljub takratni sušni letini vzklilo, rodovitna ribniška zemlja je v teh letih pognala mogočno drevo najbolj prepoznavnega letnega dogodka v deželi suhe robe. Pod zelenimi krošnjami 38. sejma na Škrabčevem trgu in v vpadnih ulicah se je minulo nedeljo trlo obiskovalcev, čeprav jih je bilo tokrat za spoznanje manj, a še vedno veliko za celodnevno barantanje, sklepanje kupčij, ogled prikaza starih obrti ter za dušo več kot dva ducata poučnih, zabavnih in sprostitvenih dogodkov.
»Tudi letos so z nami pristni izdelovalci suhorobarskih in lončenih izdelkov. Teh je, čeprav starejših, štirideset, svoja mesta pa so tako kot doslej zavzeli na osrednjem sejemskem prostoru, vsakomur vidni in vselej pripravljeni natančno razložiti, kako se obrti streže,« je od zadovoljstva žarel predsednik TD Ribnica Jože Zakrajšek.
Za suhorobarskim slavolokom, nekoč je krasil ribniški trg, ki so ga za mostom pred vhodom v grad postavili prvič letos, je v organizaciji Območne obrtne zbornice Ribnica potekal tudi tradicionalni, že 14. rokodelski festival, na katerem se je predstavilo okoli 50 rokodelcev iz vse Slovenije. Sejemsko ponudbo so obogatili še drugi prodajalci, vseh stojnic je bilo okoli 500. »Gledam to množico, a se ne morem otresti vtisa, da je tod vsako leto bolj ali manj vse enako. Po drugi strani pa bi bil prikrajšan, če me danes ne bi bilo med temi romarji,« je med koraki do ribniškega gradu, kjer je potekal osrednji kulturno-zabavni program, dejal Božo iz Ljubljane.
Niti za kruh in sol
Pucljev Madard in Gornikov France sta na odru letnega gledališča vihtela palico četrtih Suhorobarskih iger, kmalu pa so na dvorišču Rokodelskega centra, ki ohranja in razvija tradicijo ribniške domače obrti za bodoče rodove, izbirali letošnjo kraljico suhe robe. Med štirimi kandidatkami je ta laskavi naziv za eno leto odnesla Marinka Vesel, sicer predsednica Društva podeželskih žena Ribnica. »S tem mi je naložena obveza, da bom župana spremljala na vseh uradnih dogodkih doma in v tujini,« je dejala kronana kraljica. Sejem se je sicer začel s tradicionalnim sprevodom društev iz občine Ribnica in nekaterih društev iz sosednjih občin. Novost je bila velika rejta, ki je dolgo stala za gozdarskim domom, nosili pa so jo znani Ribničani, in sicer novinarki Erika Žnidaršič in Nuša Lesar ter nekdanja rokometna reprezentanta Tomaž Tomšič in Beno Lapajne. Za njimi so kopijo lesene žlice velikanke, dolge deset metrov, na trg pred osrednje govorce prinesli ribniški skavti.
»Ribniška suha roba je tržna niša, je brend te pokrajine, ki je pljusnil tudi čez Karavanke, poznajo ga na Slovaškem, čedalje bolj plavi Balkan, s cesarjevim patentom ga je v letu, ko je Kolumb odkril Ameriko, vzela ostala Evropa,« so sporočali govorci.
»Mi smo generacija, ki je navajena delati. Zaslužek? Bodite pametni, kakšen zaslužek neki? Če bi znal vrteti jezik in računati kot oni čez cesto (zdomarji, prodajalci, rečejo jim tudi švercerji, op. a.), bi morda lahko kaj natresel v mošnjiček. Drugače ne ostane niti za kruh in sol. Mladi gredo mimo, se ne ozirajo, starejši se ustavijo, vprašajo za obrt. Neki čudni časi,« se malce potoži Cveto Kastelic z Dolenjskega, ki ima registrirano dopolnilo obrt vrbopletarstvo.
Da ročne stvaritve iz lesa izgubljajo sapo pred strojno obdelavo, so pritrdili tudi pletar Janko, obodar Tone, izdelovalec žlic Janez, predice iz Loškega Potoka itd. »Kdo še vpraša za zobotrebce?« pripomni Kristina iz Dobrepolja. Ni znano, kakšen izplen so imeli v nedeljo dacarji, ki so se zavlekli med množico romarjev in njihove razsute artikle. Na sejmu so namreč preklicane cesarjeve olajšave, za kupljeno blago bi moral vsakdo dobiti račun. Je bilo res tako?
