ŠKOFJA LOKA – Redkim sprehajalcem, ki so se tistega hladnega večera potikali po ulicah tisočletnega mesta, je korak često zastal ob velikem, na Mestni trg obrnjenem oknu. S Placa, kakor jedro svojega mesta ljubkovalno imenujejo Škofjeločani, so mimoidoči pogledovali proti dekletom in ženam, ki so se v prijetno osvetljenem prostoru na oni strani šipe, s kvačkami v rokah, sklanjale nad klobčiče pisane volne. Ducat kvačk je v prostorih Rokodelskega centra DUO v pravo smer usmerjala odločna beseda, ki je nakazovala, da prihaja iz kakih trideset kilometrov oddaljenih Žirov. »Zapišite si: tri šibične, dve verižni, to je vogal kvadrata,« je narekovala zbranim. Ta večer so se kvačke sukale tako, da so se trudile ustvariti okrasne čepice za kozarčke, napolnjene z domačo marmelado.
»Kvačkam že dvajset let, a s premori. Jana je odlična učiteljica, mnogo zna, celo s fotografije zna ugotoviti, kako se kakšen vzorček naredi,« je učiteljico kvačkanja pohvalila Zvonka Rant iz Bodovelj pri Škofji Loki. Podobno je o svoji kvačkarski zgodovini povedala Ločanka Marija Novak: »Pred tridesetimi leti sem delala prve vzorčke, nato pa sem vmes pozabila, saj smo imeli kup drugih opravkov in za ročna dela niti ni ostalo dovolj časa. Zdaj se na novo učim, poleg tega pa poskušam narediti še kakšno malce bolj zapleteno stvar, saj sem pred tem izdelovala le osnovne vzorčke.«
Mati in hči
Na koncu večje mize, ki je dodobra zapolnjevala prostor rokodelskega centra, sta sedeli mati in hči. »Ko sem s prvega tečaja prišla domov, sva s hčerkico še do desetih zvečer izdelovali rožice. Tako navdušena je bila nad kvačkanjem, da sva danes kar skupaj prišli na tečaj. Pred tem nisem znala kvačkati, tako da gre kar počasi, je pa zelo zanimivo,« je mamica Tjaša pojasnila, zakaj se je tečaju kvačkanja ta dan prvič pridružila tudi osemletna Tiva.
Medtem ko se je učiteljica kvačkanja Jana Šuligoj urno smukala naokoli in vsaki, ki ji je do želenega vzorca zmanjkala zanka ali dve, pojasnjevala, kaj bo treba storiti, da bo izdelek lepši, smo se zapletli v pogovor še z dvema ljubiteljicama zakrivljene igle, ki sta doma v Škofji Loki. Mateja Šinkovec je začela kvačkati, ko je bila še deklič: »Takrat me je osnov kvačkanja naučila stara mama. Potem pa dolgo nisem kvačkala, saj ni bilo časa. Zdaj ga spet imam, saj so otroci zrasli. Zdaj spet z veseljem vzamem kvačko v roke.« Dopolnila jo je Marija Bevk: »Prav zanimivo je priti sem, ker izvemo marsikaj novega. Kvačkam tudi doma, saj me to sprošča. Zraven pa pogledam televizijo ali klepetam in tako kaj hitro nastane kvačkan izdelek.«
Med pentljami smo za kratek čas ujeli tudi izkušeno Jano Šuligoj, ki je imela kvačko v rokah, še preden je prestopila šolski prag. »Pozneje sem delala tudi veliko po vzorcih, objavljenih v knjigah, sicer pa sem imela vedno tako srečo, da sem naletela na koga, ki je znal izredno dobro kvačkati,« je pojasnila Jana, nato pa ji je spomin ušel v šolska leta, ko je kvačkarsko znanje v šoli v naravi z njo delila medicinska sestra, ki je bila »sicer bolj redkobesedna, se je pa razživela, ko je beseda nanesla na kvačkanje«.
Žirovki s širokim kvačkarskim znanjem se sicer ni niti sanjalo, da bo kdaj učila te spretnosti. »A se je tako zgodilo, da od lanskega septembra vodim tečaje kvačkanja. Prav uživam v tem, da lahko svoje znanje prenašam naprej,« je dejala Jana in namignila, da poleg kvačkanja obvlada še kakšno klasično ročno spretnost.
Vse sorte izdelkov se da nakvačkati, so se počasi v pogovor zapletle še preostale kvačkarice, ki so sicer bolj ali manj v tišini štele zanke in zbrano utirale kvački pravo pot. Bolj za šalo so tudi ugotovile, da bi se morebiti dal s kvačko oblikovati tudi kakšen bikini. O tem ne dvomimo, zato smo že dvignili roko in obljubili, da bomo s fotoaparatom ovekovečili tudi tisti trenutek, ko se bodo z nakvačkano opravo podale na poleti prijetno živahno škofjeloško kopališče, ki je od Mestnega trga oddaljeno le nekaj daljših korakov.
