S kostanjem 
do fička v eni sezoni

Zoretovi so živeli na Šolski ulici 7 nad Seidlovim mlinom. Preživljali so se s trgovino, ki so jo imeli najeto med gostiščem in arkadami na zgornjem koncu Glavnega trga v Novem mestu.

V drugi polovici petdesetih let so v jesenskih dneh pekli kostanj na osrednjem delu Glavnega trga ob izteku Muzejske ulice, kjer zdaj ob božiču toči medico in prodaja med Gorenc iz Šmarjeških Toplic. Peko kostanja in vso logistiko je organizirala gospa Zore.

Dobavljali so ga iz Podgrada, Stopič, z Zajčjega Vrha in iz drugih podgurskih vasi. V ta namen se je Zoretova predhodno dogovorila z vsemi dobavitelji in jih ob koncu kostanjeve sezone tudi obiskala ter jim plačala po dogovorjeni ceni. Enakomerna in stalna dostava je bila zagotovljena z vsakodnevnim naročanjem. Ker Podgurci v petdesetih letih še niso imeli telefonov, je šel k dobaviteljem kurir in jim sporočil, koliko kostanja naj dostavijo ter kdaj. Običajno je to počel eden od dijakov z gimnazije, podnajemnik v Zoretovi hiši, ki se je zelo zgodaj zjutraj, okoli petih, s kolesom odpeljal v Podgurje ter se vrnil do začetka pouka.

Kostanj so hranili v kleti Zoretove hiše in ga zaradi nevarnosti samovžiga z lopato premetavali dvakrat na dan. Rezanja so se lotili ob večerih, ko so ga nastanjeni dijaki in do osem stalnih žensk iz mesta včasih rezali tudi do poznih ur.

Za peko kostanja je imela gospa Zore dve pečici, iz katerih so se po Glavnem trgu širile vonjave od časa njegove zrelosti do sredine decembra, vsak dan do osmih zvečer. Pripovedovalec zgodbe T. S. predvideva, da je Zoretova zaslužila svojega fička v eni sezoni peke. Pri tem si je včasih pomagala z majhno zvijačo, in sicer je v dno merice zatlačila časopisni papir. Pečeni kostanj je bil cenovno dostopen vsem družbenim slojem, tudi šolarjem.

T. S. je s sodelovanjem pri Zoretovem kostanjevem poslu kompenziral plačilo stanovanja od začetka šolskega leta do novega leta. Ena od anekdot, ki se je zelo dobro spomni, je, kako je nekega dne, ko ga je prodajal, k njemu pristopil njegov razrednik, da bi ga kupil, ga ogovoril in bil prijazen, naslednji dan pa je T. S. dobil ukor, ker je bilo tedaj delo dijakom prepovedano.

Kostanj je na spodnjem delu Glavnega trga pekla tudi gospa Kos z brega, ki je sicer prodajala časopise. Zoretova in Kosova sta ga prenehali peči okoli leta 1970.