Priimek Dapiran (iz Pirana) je njegovemu daljnemu predniku okoli leta 1600 podelil beneški dož. Po tem sodeč bi družina lahko izhajala iz našega obmorskega mesta. Njegovi starši so živeli v Rovinju in Pulju, ljubezen do podvodnega ribolova pa je Giorgia Dapirana pripeljala na Sardinijo. Izdeluje opremo za lovljenje rib pod vodo, poleg tega pa snema filme, kjer prikazuje tehniko lova pod morsko gladino.
Znanstveni pristop
Ljubezen do podvodnega ribolova je nanj prenesel oče Ferdinando, pionir tega športa, ki je v italijanski vojski dosegel čin generala. Ob postopnem napredovanju se je nenehno selil. Ko je živel v Rovinju in Pulju, si je naredil lok, šibe pri dežniku pa so mu služile kot puščica in ost. Iz avtomobilske zračnice in okenskega stekla je izdelal masko. Nad morskim dnom je plaval brez plavuti, v slogu žabe. Dežnikove šibe mu niso omogočale ujeti večjih rib, zato so bili med najokusnejšimi v plenu barboni. Družina Dapiran je bila pred vojno precej premožna. V Pulju je živel tudi ded, ki je imel gostilno. Ker je bil oče v Albaniji leta 1943 ranjen, se je kot vojaški inštruktor preselil v Modeno, kjer se je rodil Giorgio. Po vojni so jim zaplenili vse premoženje v Istri, zato Giorgio nikoli ni obiskal teh krajev, čeprav nekatere veje rodbine Dapiran še živijo v Pulju in Rovinju.
Kot diplomant fakultete za strojništvo je specialist za hidrodinamiko, od tu tudi njegov talent za konstrukcijo opreme za podvodne lovce. »Moj pristop k podvodnemu lovu temelji na znanstvenih dognanjih,« pravi Giorgio, ki je bil tudi vodja oddelka za potapljaške obleke v tovarni za izdelavo opreme za potapljanje Technisub.
Opremo preizkuša sam
Na Sardinijo se je preselil 1980., ko je postal poklicni podvodni lovec. Največji uspeh je dosegel s filmom, v katerem je natančno prikazal tehniko podvodnega lova in zalezovanja rib. Ko sediva na terasi njegove hiše s prekrasnim pogledom na morje v bližini Olbie, pripoveduje, da pri 70 letih še vedno razvija in preizkuša opremo za lovljenje rib pod vodo. Projektant ne more razviti dobre opreme, če sedi za računalnikom, je prepričan. Pokaže mi list plavuti, ki ga je ustvaril ob upoštevanju sil, ki delujejo na človeško stopalo pri hoji, pri čemer se je zgledoval po gibanju plavuti morskega psa. Tu so še puške iz tropskega lesa, opremljene s številnimi inovacijami.
Giorgio ima tako številne goreče zagovornike kot nasprotnike. Za nekatere je Arhimed za konstrukcijo opreme in didaktiko, za druge prepotentnež, ki misli, da vse ve, a mu tega nikoli ni uspelo dokazati na tekmovanjih. Na to se ne ozira in nadaljuje po svoji poti. Pozimi se preseli na Kanarske otoke, morda pa enkrat sprejme povabilo in obišče Piran...
Tekmeci so se mu smejali Ko je leta 1970 tekmoval na italijanskem državnem prvenstvu v podvodnem lovu, so se mu tekmeci smejali. Bil je edini, ki je lovil s puško na elastiko, vsi drugi s takimi na stisnjeni zrak. Zadnja desetletja so puške na elastiko skoraj povsem prevladale. S svojimi zamislimi je bil nenehno pred drugimi. Na tekmovanjih se Giorgio ni nikoli uvrstil na najvišja mesta. »Tehnika približevanja in zalezovanja rib na morskem dnu zahteva mir. Le podvodnega lovca in ribe v svetu tišine. Na tekmovanjih pa gliserji, s katerimi vozijo tekmovalce, in tudi oni sami ribe prepodijo v globino ali skrivališča. V takšnih razmerah je uspešnejši lov s tehniko preiskovanja ribjih skrivališč.« |
