Kot so nam povedali 52-letni Ciril Silovšek s Polzele, 46-letni Damir in 45-letni Drago Kitek iz Žalca ter 46-letni Jože Jerman iz Matk pri Preboldu, je podvig zorel v njihovih glavah več let. Pot so razdelili na tri odseke: prvi, dolg 886 kilometrov, jih je iz Žalca vodil prek Rogaške Slatine, Koprivnice, Virovitice, Đakova, Zenice, Sarajeva in Mostarja do Dubrovnika. Drugi del poti sta opravila samo Ciril in Jože, in sicer od Dubrovnika mimo Budve, Bara, Ulcinja, okoli Skadrskega jezera do Shkodre v Albaniji in nazaj čez Podgorico, Cetinje, Lovčen in Kotor do Dubrovnika. Na tej razdalji sta prekolesarila 440 kilometrov in premagala kar 4120 višinskih metrov. Nato sta s trajektom plula od Dubrovnika do Reke, od tam pa se peljala na kolesih do Žalca.
Videli in doživeli so veliko, ob tem pa uživali in se razvajali z balkansko kulinariko s kančkom nostalgije po nekdanji skupni državi in ljudeh, ki so jim povsod ponujali gostoljubje in prijaznost.
»Največ kilometrov smo prevozili prvi dan iz Žalca do Koprivnice – 169. V tretji etapi smo šli mimo poplavljenih bosanskih mest Doboja in Maglaja. Ob pogledu na vso uničujočo vodo smo se naravnost zgrozili, zato pa nas je peti dan čakala ena najlepših etap: od Sarajeva do Mostarja,« z navdušenjem pripoveduje Jože Jerman.
Po pristanku na Reki še najdaljša etapa
»V Budvi sva s Cirilom prvič kampirala, saj smo pred tem vedno spali po prenočiščih ob poti, deseti dan pa naju je vodila pot do Skadrskega jezera. Po prečkanju črnogorsko-albanske meje prvi vtis ni bil tako slab. Peljala sva se ob zeleni reki in po zelo dobri cesti, sicer pa sva kmalu tudi ugotovila, da je v Albaniji zlasti treh stvari veliko: smeti, avtopralnic in starih mercedesov. Bila pa sva prijetno presenečena nad kampom ob Skadrskem jezeru, ki je veliko boljši kot v marsikateri veliko bolj razviti državi.«
Del predzadnje etape Cetinje–Lovčen–Kotor (66 kilometrov), ki jo imenujejo kraljevska, je tudi 21-kilometrski vzpon na Lovčen, kjer sta si ogledala Njegošev mavzolej, nato pa se spustila v Kotor.
»Zadnji, trinajsti dan sva se morala iz Kotorja pripeljati do Dubrovnika (82 kilometrov). Tu sva končno dočakala tudi lepo vreme, se nakopala in si ogledala staro mestno jedro. Potepanju po Dubrovniku in okolici sva namenila štirinajsti dan potovanja in ob tem še prevozila 23 kilometrov. Petnajsti dan sva preživela na morju. Vožnja do Reke je trajala kar 22 ur. Bilo nama je dolgčas, a imela sva čas za podoživljanje naše skupne in najine poti. Po pristanku na Reki naju je čakala še najdaljša etapa (193 kilometrov) celotne poti, od Reke do Žalca,« sklene pripoved Jože Jerman in ne pozabi dodati, da so ju na Trojanah pričakali Damir in drugi prijatelji z ženami, tako da so zadnjih nekaj kilometrov skupaj prevozili do Žalca, kjer so nazdravili njunemu in skupnemu podvigu.
