S hvalospevi ne more preživeti družine

Karl Artnak iz Senovice pri Šmarju pri Jelšah je svojevrsten izumitelj, saj ima kar nekaj zamisli, ki bi jih veljalo uresničiti. Žal tudi Artnaku manjka poguma, prav tako denarja, čeprav je prepričan, da so njegove ideje preprosto dobre. Kot mnogi inovatorji se tudi Karl boji kraje intelektualne lastnine, kjer naj bi bili še posebno aktivni Kitajci, ki naj bi imeli od 10.000 do 15.000 industrijskih vohunov. To so torej tisti ljudje, ki nenehno prežijo na tehnične izboljšave in nove izdelke, če ne to, pa vsaj na ideje, ki bi jih veljalo uresničiti in z njimi mastno zaslužiti.

Avto za otroke

Karla Artnaka smo najprej prosili, naj nam predstavi njegov avto za otroke Rutus. »Sin me je prosil, naj mu izdelam avto, s katerim bi se lahko vozil,« pravi izumitelj. »Denarja ni bilo na voljo, zato sem se vprašal, iz česa naj mu naredim avto in hkrati uresničim otroško željo. Po okolici sem nabral najrazličnejše dele in iz teh recikliranih materialov sem ga sestavil. Zanj nisem potreboval načrtov, torej sem se, ko sem nabral dele, lotil sestavljanja. V tako sestavljenem avtu so deli kar 15 različnih proizvajalcev. Konkretno: sestavni deli avtomobila Rutus so iz znamk John Deere, Pasquali, Renault, Opel, Yamaha, Rotax, Fiat, Gilera, Kawasaki, Elan, štirikolesnik, gokart, pleksi, fasadni material, ognjeodporni alubond, fitnes naprave, pisarniški stoli in ležalnik Alpos.«

Zdaj, ko je narejen, bi morali veliko razmišljati o tem, iz česa je sploh sestavljen. »Tudi arhitekti zdaj na veliko segajo po takih materialih. Ta avto je seveda vozen, namenjen je otrokom za učenje vožnje, ob tem pa ne smemo pozabiti na varnost in učne spretnosti. Hkrati bodo lahko spoznali, kako vozilo sploh deluje, poleg tega bo otrok lahko spoznal, kakšna je vožnja po terenu, ne le po ravnem, kdaj bo zaviral in kdaj bo pospešil. Ko se je sin začel učiti, je spoznal, da je videoigrica čisto nekaj drugega kot realnost. Danes se otroci vse preveč ukvarjajo s temi igrami in mislijo, da je v realnem življenju tudi tako. Pa ni!«

Za zaščito ni denarja

Tak avto bi bil po Artnakovih besedah primeren kot učni pripomoček za šole ali avtošole, opozarja pa, da bi morali pri pouku več pozornosti nameniti uporabi recikliranih materialov: »Otroci danes v šolah ne upravljajo strojev in naprav, s katerimi se je takrat naša generacija učila, ker so zdaj prenevarni za osnovnošolce, tako določa zakon. Mi smo v sedmem razredu varili, kar je zelo nevarno. Kje se bodo danes naučili ročnih spretnosti? Mnogi kar težko verjamejo, da sem sam napravil ta avto, in to iz odsluženih, a še uporabnih delov. Zamisel bi moral zaščiti, da mi je ne bi ukradli, a denarja preprosto nimam. Žal sem že skoraj obupal, čeprav na sejmih prav ta avto vzbuja veliko zanimanja.«

Izumitelji pri svojem delu uspešno rešujejo včasih zapletene probleme. Tako je h Karlu prišel nekdo, ki je imel skoraj večni problem z zapornico. Vandali so to zapornico pred parkiriščem zelo pogosto lomili, skratka uničevali, tudi po štirikrat na mesec. »Pa me je pobaral, ali bi mu lahko pri tem pomagal,« pravi Artnak. »Naloga, kako rešiti problem z zapornico, je bila torej jasna.

Protihuliganska zapornica

Lotil se je izdelave protihuliganske zapornice, kot jo je poimenoval. Uporabna je tudi za tiste voznike, ki vozijo v napačno smer in zapornico spregledajo. Pomemben je poseben zglob, ki ob takem trenutku zapornico samo odrine do določenega kota, a je ne polomi in ne poškoduje. Hkrati je vgrajena kamera, ki morebitnega storilca posname, poleg tega je v zapornico vgrajen alarm, ki to sporoči ustrezni varnostni službi. »Skratka, moja zapornica je gibljiva v kotu 360 stopinj, torej se ob vsakem odmiku brez poškodbe vrne v prvotno stanje. Edina omejitev je hitrost, ampak saj na parkirišče ne pripelje nihče s hitrostjo, ki bi bila večja od 50 km/h. Je pa nekaj res: proizvajalci zapornic nad mojim izumom ne bodo najbolj navdušeni, saj bi njihova prodaja upadla. Seveda bi bil moj izum pomemben in primeren za vsa parkirišča, še zlasti tam, kjer se pogosteje lomijo zapornice ali se dogajajo druge poškodbe, ki jih na primer povzročajo vandali.«

Karl Artnak ima zelo spretne roke, ne le zamisli, ki mu kar rojijo po glavi. Tako je za oblikovalca Mateja Štefanca izdelal poseben stol Alone Kyoto, ki je bil na ogled ob 20-letnici sejma SaloneSatellite, ki je del milanskega pohištvenega sejma Salone del Mobile. »Ta stol je tipičen primer, ki kaže, da znam marsikaj narediti, ampak, kako naprej,« je povedal Karl. »Podoben primer je skulptura starinskega kolesa, ki sem ga izdelal kot darilo za rojstni dan. Na prvi pogled res da deluje kot pravo kolo, ampak to je skulptura, ki so jo namenili ekstremnemu kolesarju, gasilcu in kovaču. V tem delu je zajeta celotna življenjska zgodba tega človeka, ki so mu podarili to kolo. Navdih za izdelavo sem dobil po neki sliki starega kolesa iz koledarja. Izdelal sem skulpturo motorja harley-davidson za slavljenca, ki je praznoval 40. rojstni dan, sicer predsednika motokluba. Kar si zamislim, to lahko naredim oziroma izpeljem.«

S Karlom Artnakom smo se srečali v začetku aprila, ko je bil v Bistri, kjer ima svoje prostore Tehniški muzej Slovenije, dan inovatorjev. Želel je videti in spoznati, kaj delajo drugi izumitelji, kako se znajdejo in kako zaščitijo svojo ustvarjalnost. Tudi nas zanima, kakšna je Karlova vizija v prihodnosti, kako naprej, da ne bodo njegove zamisli zamrle ali celo povsem propadle. Artnak je torej pravi zaklad inovacij.

Interes je, denarja ni

»Ne vem povsem natančno, kaj naj sploh naredim,« razmišlja. »Hodim po sejmih, kjer je za moje stvaritve veliko zanimanja, to pa je tudi vse. Ljudje mi pravijo, naj grem v tujino, kjer naj bi moje ideje zgrabili z obema rokama. Pogrešam pomoč pri nas, da bi moje zamisli ostale doma in da bi tudi naša država imela kaj od tega.« Ima izboljšavo za paraplegike, ki upravljajo osebne avtomobile. Ampak se je ne loti, saj vnaprej ve, da ga bodo z raznimi atesti povsem onemogočili in pokopali. V tujini je to precej drugače. Morda bi mu uspelo v Nemčiji, ampak najprej bi potreboval kar precej denarja, ki ga žal nima.

»Kam naj grem, kam naj se obrnem, koga naj vprašam. Mogoče se bo našel kdo, ki bi potreboval takega praktičnega človeka, kakršen sem. Žal tudi jaz ne vem zanj. Kaj mi pomaga udeležba na sejmih, kjer z mojim avtomobilom za otroke žanjem veliko zanimanja, in kaj mi pomagajo hvalospevi, ko pa z njimi ne morem preživeti družine ter plačevati položnic in hrane v trgovini. Po drugi strani se kar bojim novih idej, ko vnaprej vem, kako težko bi jih bilo uresničiti. Če nimaš denarja za uresničitev teh idej, je vse skupaj brez pomena.«