LJUBLJANA, BRUSELJ, KABUL – Mednarodna skupnost se je odločila, da bo tudi poslej, vsaj še nekaj časa, ostala zvesta (zavezana) svoji dozdajšnji nameri podpirati afganistansko »celo po zahodnih merilih« zadovoljivo demokratično vlado oziroma s tem Afganistanu omogočiti napredek in razvoj. Kako, s čim? Za zdaj (v prihodnjih štirih letih) naj bi za nadaljnji napredek te azijske države namenila približno 13,5 milijarde evrov, pri čemer niti Slovenija ne bo zgolj (o)stala križem rok: Slovenci naj bi namreč do leta 2020 prav za Afganistan zagotovili 90.000 evrov. Tako so se dogovorili v Bruslju, na mednarodnem posvetu o razvojni pomoči Afganistancem, ki so se ga udeležili predstavniki kar 75 držav in 26 mednarodnih organizacij. Zgolj mimogrede: znesek finančne pomoči, za katerega so se dogovorili na tokratni dvodnevni bruseljski konferenci, je kljub vsemu nekoliko nižji od tistega, ki ga je mednarodna skupnost Afganistanu obljubila še pred štirimi leti v Tokiu: takrat mu je namreč obljubila približno 14,2 milijarde evrov.
Ne gre za
kupčijo dam-daj
No, v imenu slovenske vlade je udeležence posveta tokrat pozdravil zunanji minister Karl Erjavec, ki je opozoril, da v Afganistanu proces reform in stabilizacije poteka v (zelo) zahtevnih političnih in varnostnih razmerah, da pa je tudi to, da bo Afganistan še naprej izpolnjeval vse svoje reformne zaveze, prav gotovo eden od ključnih pogojev za nadaljnjo mednarodno pomoč in podporo tej državi. Kot eno izmed nedvomno najbolj ranljivih skupin zdajšnje afganistanske družbe je Erjavec v isti sapi izpostavil mlado generacijo, ki ji je, kot je dejal, »treba zagotoviti ustrezno pozitivno perspektivo, tako na področju varnosti in svobode kot tudi na področju blaginje«.
Minister pa je kljub vsemu priznal: »Žal pa lahko po toliko letih nudenja pomoči še vedno ugotovimo, da Afganistan še ni ne mirna ne stabilna država.« Res je, pesti ga več, preveč zagat in težav, od posledic organiziranega kriminala, povezanega s proizvodnjo opija, do talibanskega radikalizma.
In kako se bo tega nedvomno velikega izziva lotila zdajšnja slovenska vlada? Slovenija je v zadnjih letih Afganistanu, drži, že dala pomoč na obrambnem ter tudi na razvojnem in humanitarnem področju. Na obrambnem področju je, na primer, sodelovala in še vedno sodeluje v misiji pod okriljem Nata (v vojaški mirovni misiji Odločna podpora) – ta hip v tej misiji resda sodeluje le sedem slovenskih vojakov –, Slovenija pa si želi Afganistanu tudi v prihodnje čim uspešneje pomagati na področju krepitve vloge žensk in uveljavitve (tudi zaščite) njihovih pravic v družbi ter psiho-socialne rehabilitacije mladoletnikov.
Vprašanje vsekakor je, zakaj že so se v Bruslju oziroma tudi predstavniki držav članic EU pripravljeni tako zavzeto (po)truditi, ko gre za pomoč Afganistanu oziroma za poskus reševanja največjih problemov. Odgovor se nam pravzaprav ponuja kot na dlani: ja, prav Afganistanci so bili druga največja skupina v vrstah beguncev in migrantov, ki so doslej po tako imenovani balkanski poti poskušali prodreti čim dlje na zahod Evropske unije. Samo lani je po uradno dostopnih podatkih migriralo več kot 150.000 afganistanskih prebežnikov. Tudi čez Slovenijo, kajpak. Prav zaradi tega je EU nazadnje Afganistanu v podpis ponudila dogovor o obvladovanju oziroma upravljanju nezakonitih migracij. Dogovor sta EU in Afganistan, točno tako, sklenila šele pred dnevi in naj bi bil za obe strani sprejemljiva podlaga za vračanje afganistanskih ekonomskih migrantov v domovino, ko bo nastopil čas za to. Tudi ministru Erjavcu se zdi takšen dogovor korak v pravo smer, saj je prepričan, da bo tudi za našo državico še kako pomemben, če (ko) se bo ponovil migrantski val po tako imenovani zahodnobalkanski poti. Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini sicer še kar trdi, da EU svoje finančne pomoči Afganistanu ne pogojuje in niti ne želi pogojevati z izpolnjevanjem afganistanskih zavez glede omogočanja vrnitve migrantov v Afganistan, četudi to predvideva omenjeni dogovor. Četudi afganistanski migranti niso begunci, ki bi radi ubežali z vojnih območij, saj konec koncev v Afganistanu ni vojne. Seveda ne. EU je preprosto rada velikodušna. Je pa sočasno tudi res, da si EU želi, da bi se vsak prosilec za azil, ki ni upravičen do zaščite, čim prej vrnil v svojo domovino.
Kampanja bo po meri EU Afganistan je EU že obljubil, da bo ob ustrezni mednarodni finančni pomoči prav gotovo uspešno izpeljal kampanjo, med katero bo svoje prebivalke in prebivalce obveščal in ozaveščal, da so nezakonite migracije nekaj povsem nesprejemljivega in celo škodljivega (nevarnega). Nesprejemljivega in škodljivega predvsem za Evropejce, kajpak. Da bodo Afganistanci laže doumeli, da jih bodo iz EU pač vračali v domovino, ki naj bi bila zanje dovolj varna, četudi talibani tam znova pospešeno krepijo svojo moč in vpliv. Tja, kjer lahko oče svojo komaj šestletno hčer dobesedno proda 55-letnemu snubcu za kozo in malo hrane? Ja, saj zaradi tega po mednarodnih standardih še ne pomeni, da so tam za deklico tudi nevarne vojne razmere. EU svoje pomoči Afganistanu pa menda le ne bo pogojevala z uresničitvijo vsega, kar piše v dogovoru o vračanju migrantov v Afganistan. |
