S 180 km na uro v drevo

»Mladost je norost. Imel sem srečo, da nisem komu kaj naredil,« se danes 52-letni Rado Ažman v rojstni hiši v Naklem spominja tistega 14. septembra 1979. Takrat je namreč vzel ključe novega družinskega vozila, ko so bili starši v službi. Nekaj pred drugo popoldne so kazale ure, ko je sedel v BMW in zagnal njegov šestcilindrski motor. Proti Kokrici je pohodil plin in potem se je njegova pot hitro končala.

»Cesta je bila nova, narejena za Tita,« dodaja sogovornik, ki se nadaljevanja ne spomni. Pozneje so mu povedali, da je prehiteval. Vozil je skoraj 180 km/h, medtem ko je bila cesta primerna za trikrat nižjo hitrost. »Zapeljal sem na rob cestišča, v zraku me je obrnilo za 360 stopinj, po 25 metrih pa sem pristal v drevesu, ki je merilo v premer dober meter,« se spominja Rado, ki je ostal ukleščen v vozilu.

Sedem tednov kome

A naključje je hotelo, da je tedaj mimo prišel živinozdravnik iz Medvod, ki je na bližnji kmetiji opravil svoje delo. Hitro je našel dva krepka kmeta, ki sta Rada izvlekla iz avta, doktor za živali pa mu je spravil jezik na plan. Kot da je nekdo zgoraj hotel, da fant ostane živ, je mimo poslal še rešilno vozilo, ki se je ravno vračalo z Jesenic v ljubljanski klinični center. Kljub temu so bile poškodbe tako hude, da nihče ni vedel, ali bo kranjski gimnazijec preživel.

Ko so njegovi starši Adi in Zorka izvedeli za nesrečo, so prihiteli na kraj dogodka, vmes pa so sina že odpeljali v Ljubljano, z zlomljeno nosno kostjo, polomljenimi rebri, zdrobljenimi stopali in trikratnimi zlomi nog. Še najbolj pa so bili prizadeti možgani. Kot so zapisali v zdravniških izvidih, je imel delno ohromljeno desno polovico telesa, okvaro vida (poškodba živca desnega očesa, zato je tudi škilil). Pozneje so se pojavile še težave pri govorjenju in spominu. Začel se je boj za njegovo življenje. Pomembno vlogo pri tem je imel dr. Vinko Dolenc. »Meni je rešil življenje, večno mu bom hvaležen,« pravi Rado, ki je v kliničnem centru preživel tri mesece in pol, sedem tednov pa je bil v komi.

Podpora ravnatelja

»Staršem je prvo upanje ponudil prav dr. Dolenc, ki je materi dal vedeti, da so naredili vse, da bi sin ostal med živimi.« Dva meseca po nesreči je prvič spregovoril, pred tem pa je začel prepoznavati svojce. Decembra 1979 se je vrnil domov in takrat se je zanj začelo domala vse znova. Starši so morali 18-letnika z izgubljenim spominom vsega naučiti znova. »Bil sem kot dojenček, niti vstati nisem mogel sam,« pravi Rado. Po nekaj mesecih v domači oskrbi je nekega dne mater vprašal, zakaj ima tako šibko desno nogo ter zakaj ga boli. Takrat so mu šele povedali, kaj se mu je zgodilo.

Več kot leto dni po nesreči sta z materjo prišla v šolo. Sprejel ju je ravnatelj Valentin Pivk, Rado se še danes spomni njegovih besed: »Vem, kaj si preživel. Vem pa tudi, česa si zmožen. Če si pripravljen, boš delal četrti letnik dve leti.« Rečeno, storjeno. Po koncu srednje šole je opravil še maturo, potem pa se je zaposlil v Iskri.

Pisal na BMW

Dvakrat je po nesreči pisal v tovarno BMW. Vsakič so mu odpisali in pet dni je preživel v Münchnu, kjer si je ogledal tovarno. Nemci so ga prijazno sprejeli. Poslal jim je tudi nekaj izboljšav za vozila BMW. Prepričan je, da so dve uporabili (nastavitve prednjih sedežev in ogledal), a se mu potem niso več oglasili. Za pravno pomoč se je Rado obrnil na odvetnika, a so mu iz Nemčije sporočili, da njegovih pisem z izboljšavami v arhivu nimajo.

Po nesreči so mu dali jasno vedeti, da avta ne bo več vozil. Sprva so mu vožnjo prepovedali, ker je močno škilil. Pa se ni dal. Sodelavec mu je povedal, da je v Novem mestu zdravnica dr. Vesna Morela, ki bi mu lahko pomagala. In res mu je sanirala poškodovani živec. »Strahu nimam, avto imam in ga tudi vozim,« se pohvali in z roko pokaže proti v garaži, kjer ima dobro ohranjenega štirikolesnega korejca.

Rešitelja ne pozna

Danes je Rado delovni invalid s 30-odstotno priznano invalidnostjo. Za to je kriva delovna nesreča iz leta 1999 v Iskri, ko ga je po desni roki udarila 1,8 metra široka kovinska plošča. Službe nima, na zavodu za zaposlovanje je od leta 2001. Ima 27 let delovne dobe. Del časa preživi na Jesenicah, kjer biva s prijateljico Darinko, večji del tedna pa živi v Naklem z mamo. Hvaležen je, da mu stoji ob strani, saj z nadomestilom za brezposelnost težko pride iz meseca v mesec.

Živinozdravnika, ki mu je prvi pomagal, ni nikoli spoznal. »Hoteli smo priti v stik z njim. Želel bi se mu zahvaliti, saj me je rešil,« pravi Rado, ki še danes ne ve, kdo je človek, ki mu je tistega septembra rešil življenje.