Ruskova dobrodelnost
 do kar 63.000 všečkov

POSTOJNA – »Kot da me ni!« je večkrat omenil in se hotel vsaj na videz pomakniti na zadnji sedež, nekam v ozadje.

Ali nemara kaj skriva? »Ah, nič ne skrivam, kaj bi skrival?!« je hipoma nabral čelne gube. »Na ta način si pač ne želim promocije!«

Črne lise

Ime mu je Rusko. Pa priimek? Richie. Rusko Richie? »Pust'mo stat'!« je dejal v narečju. »Priimek imam po očetu ...« Preveč travm vsebuje, smo izvedeli, ne mara ga.

Oče ga je zapustil pri dveh mesecih, odtlej je bil prepuščen zgolj topli materinski roki mame Rusmire. Še kot enajstletnemu fantiču mu je sredi srdite vojne poskušala prihraniti vsaj nekaj od otroštva. Krenila sta proti svobodi, stran od gorja, na svidenje, Zvornik! Ko so pešačili, je z vseh strani bobnelo. Na lepem so bili spet obkoljeni, sovražnik neusmiljen. Ljudje so bežali na vse strani, med njimi tudi nebogljeni Rusko, ki je med bežanjem pred sovražnimi kroglami hudo padel in si poškodoval roko. Kar tam na terenu je moral mali deček prestati operacijo brez anestezije. Od bolečine je izgubil zavest.

Z mamo sta svoj mir našla šele v Postojni. Tam je opravil avtomehanično šolo, tam je začel igrati kitaro in prepevati. Od leta 2008 ima svoj bend.

Črne lise njegovega življenja so mu že zdavnaj vcepile sočutje, Rusko zna prisluhniti. Ve, kaj pomeni pomanjkanje in kaj pomeni beda.

Še danes mu je, kot pravi, zelo žal, da se ni odzval na sporočilo, v katerem je pisalo: Vsega mi je dovolj! Odpisal mu je: Saj bo bolje, jutri se vidiva in pogovoriva. A kaj, ko Matjaž Kitak ni dočakal jutrišnjega dne. Sodil si je. »Žal mi je, da nisem sedel v avto in se zapeljal k njemu v Ljubljano,« si še danes ne more oprostiti. To je bilo pred tremi leti.

Frajer v tišini

V hladu bližnjega lokala si je naročil radensko. »Nikoli nisem obešal na veliki zvon ...« je dejal, ko je naredil prvi požirek. Govoril je o začetku letošnjega leta, ko je izvedel za krik na pomoč, ko se mu je pred očmi zavrtela njegova zgodba iz otroštva. Tudi tistega štiriletnega dečka iz Tuzle je zapustil oče, tik pred novim letom je bilo, doma so jim za nameček izklopili še elektriko in vodo, najnujnejše. »Beda od bede. Niti za jesti in piti niso imeli,« se je kmalu prepričal. Ganilo ga je. Že v naslednjem hipu je brez razmisleka nakazal denar, da je lahko bošnjaška družinica poplačala vse nastale dolgove. Bilo je januarja, ko je v Tuzli bril oster in mrzel zimski veter. »Daleč od tega, da bi bil džekson,« je še ostro pribil. »Frajer si, ko v tišini storiš kaj lepega ...«

Tamarine sanje

Te dni se je iz muhe nehote razvil slon, kaj slon, mamut! Tisti, ki uporabljate facebook, najbrž že veste, da je Rusko zaradi dobrodelne poteze, ki se je medtem že sprevrgla v akcijo, poizkušal uresničiti vsaj košček Tamarinih sanj. V dveh tednih je njegov apel naletel na več kot 63.000 všečkov oziroma odobravanj, na njegov zapis je priromalo več tisoč mailov, sporočil. In tudi 600 delitev tiste slike – katere slike?

Rusko se iz Postojne seli v Ljubljano. Prodal je stanovanje, stare, a le malo rabljene kuhinje ni več potreboval, zato jo je poslikal in prilepil na facebook. »Če jo kdo potrebuje, naj odpiše!«

Nenadoma se je nekdo javil v imenu 14-letne Tamare iz Cerkelj na Gorenjskem. Citiramo: »Ne, sploh ne gre zame, poznam pa družino, ki ima bolno punčko Tamaro, ki čaka na presaditev srčka, in vem, da so v hudo težki finančni situaciji. Marsikdaj si morajo sposoditi denar, da jo lahko vozijo na preglede v Ljubljano. Zadnje čase pa se ji zdravstveno stanje še slabša, tako da je veliko po bolnicah. Kuhinja, ki jo imajo, dobesedno razpada. Tamara pa navkljub bolezni sanja, da bo nekoč slaščičarka. Upam, da se ji sanje uresničijo. Stara je 14 let in že pridno peče torte, kadar ji počutje to dopušča. V novi kuhinji bi se počutila carsko in mogoče vsaj za hip pozabila na bolezen.« Tamara ima še bratca, ki je imel podobne težave, a je z njim na srečo vse v najlepšem redu. Rusko je še izvedel, da Tamari pojenja upanje. Da oče in mama z bornima plačicama dajeta vse od sebe, vse za Tamarino zdravje in zdravila. Da živijo v ubogem predelanem podstrešnem stanovanju, »žalostno, zelo žalostno,« je zavzdihnil Rusko. Da, najbolj pa ga je stisnilo pri srcu, kot pravi, da Tamara živi za svoje sanje! »Tudi jaz sem živel za svoje sanje in predobro vem, kako je to! Da so se mi uresničile, so krivi številni okoli mene.« Niti za trenutek ni pomislil – to je to!

Z dobrima prijateljema iz Postojne Sinišo Šarčevićem in Mirzo so se skupaj zapodili na Gorenjsko. Tam je takoj opazil: »Kuhinja gre res v prave roke!«

Tudi gradbenik Siniša ni ovinkaril, ni problema, je dejal! S svojim gradbenim podjetjem MDS, d. o. o., bo družinici, ki želi ostati anonimna – v teh težkih časih je tistim na socialnem dnu še kako težko priznati, da so revni in ubogi –, obnovil stanovanje, izravnal, pobelil pa še kaj. Že v kratkem jim ne bo več treba živeti za vlažnimi zidovi. To pa še ni vse: PVC Nagode jim bo zamenjal dotrajana okna z novimi. Rusko, ki je tudi sam lep čas montiral okna, je namreč o tem povprašal svojega nekdanjega šefa Boža Nagodeta. Ta ni niti za sekundo okleval. Osmero starih oken bodo zamenjala nova! »Vedel sem, da sem delal za dobrega šefa in še boljšega človeka,« je pripomnil Rusko.

Med pogovorom so se mu oči kar nekajkrat orosile, še posebno ko je razlagal o družini, ki je tako hvaležno sprejela njegov dar. »Ko pa sem videl Tamarinega očeta, ki me je objel in zajokal, tedaj niti jaz nisem mogel več zdržati ...«

Ruska pa je gnalo še naprej. V Luciji, v Point baru, kjer igrajo vsak teden, je lastnika Saša Župana povprašal, ali bi lahko na njegovih koncertih odslej zbirali za Tamaro. Seveda je bil za! Denar pa se, kot pravi, že lepo nabira.

»Veš, ljudem v stiski je preprosto treba prisluhniti,« je sklenil Rusko, srčnež s socialnim in nadvse hvalevrednim čutom.