TRNOVO OB SOČI – Kraljestvo Zlatoroga je vedno privlačilo, žal tudi take, ki so imeli v srcu le sovraštvo in so ga posejali, kamor so se le obrnili. Prva svetovna vojna je po prelestnem gorovju Julijcev treskala z vso svojo krvavo silnostjo in nemalo grobov pod Triglavom je davno prekritih s prstjo pozabe. Malce nad kočo pri sedmerih jezerih so pastirji s planine Ovčarija leta 1921 pokazali predel, kjer so avstrijski orožniki s svinčenkami končali življenji dveh ruskih vojakov štiri leta prej. Ujeli so ju, ko sta pobegnila iz ujetništva, kjer so zajete ruske soldate brutalno uporabljali kot delovno silo za izgradnjo ceste proti Bogatinu, tam so se Avstrijci tolkli z Italijani. Odgnali so ju na samotni kraj pod Triglavom, sama sta si morala izkopati grob. Prav zaradi pastirjev, ki so se tedaj skrivali nedaleč stran, njun skupni grob ni kot tolikanj drugih ostal neznan in neoznačen. Leta 1923 so slovenski planinci tam postavili ploščo in o tem pisali tudi v Planinskem vestniku: »Gospod Rasto Pustoslemšek je naglasil, da postavi slovenski narod to planinsko ploščo, ker je njegova dolžnost, da izkaže svojo hvaležnost onim, ki so zanj žrtvovali življenje.« Pustoslemšek, glavni urednik prvega slovenskega dnevnika Slovenski narod, ki je izhajal med letoma 1868 in 1943, je spomenik izročil v varstvo Slovenskemu planinskemu društvu, ki ga je zastopal odbornik Lojze Knafelc, izumitelj znamenite rdeče-bele planinske markacije. Ob tem je takrat pod Triglavom, čezenj je tekla meja med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ruski emigrant, sicer admiral mornarice Aleksandr Dmitrijevič Bubnov, preroško napovedal, da se bodo meje države enkrat premaknile od Triglava na zahod in objele vse Slovence.
Sledila je nova svetovna morija, menjale so se družbene ureditve, grob pa je ostal pozabljeno zakrit. »Verjamem v človeka, v njegovo plemenitost, ki vedno premaga sovraštvo,« nam je povedal Marko Matajurc, že dolgo izkušeni vodja našega pohoda Sto žensk na Triglav. Predlani se je potikal nekaj minut hoda od koče pri Triglavskih jezerih v smeri proti Črnemu jezeru. »Vedel sem za predel, ki ga domačini imenujejo Pri grobu. Leta 1980, ko sem bil prvič v življenju na Triglavu, mi je grob pokazal zdaj pokojni Alojz Rakušček - Konavčev iz Magozda, vasi pod Krnom. Zopet sem zavil tja, kjer se začne potka od Dvojnega jezera rahlo vzpenjati, v desno. Kmalu sem stal pred spominsko ploščo, ki stoji le okoli petdeset metrov od glavne gorniške poti.«
Lani smo stali ob spomeniku, ki ga je pošteno načel zob časa, in Matajurc je resno obljubil, da ga bo lastnoročno obnovil. »Neznanima ruskima vojakoma, a ne le njima, temveč vsem ujetnikom, vsem padlim v brezsmiselni moriji, ki je prizadela Julijske Alpe, mojo dolino Soče in takrat razdeljeno slovensko dušo, želim s to majhno potezo izkazati spoštovanje,« je povedal gorski reševalec iz Trnovega ob Soči. Letos je na svojem hrbtu iz doline prenesel potreben material in orodje, lestev si je izposodil pri osebju koče pri Triglavskih jezerih. Matajurc ni hotel povedati, koliko prostovoljnih ur je opravil ob sanaciji spomenika, z veseljem pa so se pred naš objektiv skupaj z njim postavili namestnik vojaškega, letalskega in mornariškega atašeja Ruske federacije podpolkovnik Anton Momatjuk, načelnik postaje GRS Bohinj Janez Rozman in gorski reševalec Marko Kavčič, prav tako iz Bohinja. Še dva naša zaupanja vredna spremljevalca vsakoletnega pohoda Sto žensk na Triglav sta gorskega pohajanja nevajenega uglednega ruskega vojaškega predstavnika spremila na vzponu do vojaškega spominskega spomenika in potem v dolino. »Nismo se namenili organizirati večje slovesnosti ob odprtju obnovljenega spomenika. Dvema pokojnima smo le mi, prisotni, izkazali spoštovanje. Radi bi gornikom, ki se lahko pri spomeniku za hip ustavijo, povedali, da je v vsakem še tako majhnem koraku smisel življenja. Od septembra 1914 do konca prve vojne je bilo pri nas skoraj 30.000 ruskih vojnih ujetnikov, mnogi se niso vrnili domov, in spodobi se, da jih ne pozabimo.«
| Ruski vojni ujetniki pri nas Po približnih ocenah je bilo na območju današnje Slovenije v letih med prvo svetovno vojno do 30.000 ruskih vojnih ujetnikov, od Rusov, Ukrajincev, Belorusov, Gruzijcev in vseh drugih, ki so služili v vojski carske Rusije, ki je le nekaj dni po 28. juliju 1914, ko je avstro-ogrska monarhija napovedala vojno Srbiji, izvedla splošno mobilizacijo in priskočila na pomoč balkanski zaveznici. Zaradi manka moške delovne sile so bili ruski vojni ujetniki izkoriščani čez vse meje razuma, sploh potem ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Veliko ruskih vojnih ujetnikov so premestili na soško fronto in v njeno zaledje, kjer so služili silam avstro-ogrske armade. Zagotovo najbolj poznani pomnik krute usode ruskih vojnih ujetnikov na soški fronti je Ruska kapelica pod Vršičem. Postavljena je bila v spomin ruskim vojnim ujetnikom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz. |
