Ruševina blejskega turizma

Ko jo je leta 1993 od Kompasa kupil poslovnež Nikolaj Oman, je bila v takem stanju, da bi jo bilo mogoče z dokaj malo denarja primerno vzdrževati, toda ker so od takrat njena vrata vseskozi zaklenjena, je stavba propadala in jo bo treba do tal podreti ter na novo pozidati, če bi hoteli obuditi delček blejske starožitnosti in zgodovine.

Čeprav je že slovenski polihistor Valvasor poročal o termalnih vrelcih in kopelih na Bledu, ki so jih obiskovali zdravja potrebni imenitni gostje, in čeprav ni nobenega dvoma, da so bili prvi turisti na Bledu romarji k Marijini cerkvi na otoku, vendarle velja za začetnika turizma na Bledu Švicar Arnold Rikli. Ta leta 1823 v Wangnu ob reki Aare rojeni sin iz družine bogatega tovarnarja je med upravljanjem družinske barvarne usnja v vasi Jezernica (Seebach) blizu Celovca hudo zbolel in prišel v iskanju kraja, kjer bi si opomogel, leta 1852 prvič na Bled. Nad njim je bil tako navdušen, da se je tja preselil in že čez dve leti, torej pred točno 160 leti, postavil svoj Naravni zdravilni zavod.

Pravilo njegovega zdravljenja je bilo: »Voda je seveda koristna, še bolj zrak in največ svetloba.«

Ob jezeru je na kraju, kjer zdaj stoji Kazina, uredil leseno kopališče, nato je pred današnjim Grajskim kopališčem postavil preprosto opremljene lesene hišice, ki so imele na jezerski strani le zavese, da so se gostje naužili svežega zraka in lepega razgleda, potem pa jih je postavil še drugod ob jezeru. Prehrana njegovih pacientov je bila vegetarijanska, kajenje in pitje alkohola ni bilo dovoljeno, gostje so dneve preživljali s kopanjem v jezeru ali zdravilišču, sončenjem in pogostimi sprehodi. Dober glas o uspehih zdravljenja je šel v deveto vas in zadnja leta 19. stoletja je bil Bled že eden od pomembnih turističnih krajev Avstro-Ogrske.

Čeprav je Rikli živel tu več kot pol stoletja, se ni naučil slovenščine, vse njegove stavbe so bile v švicarskem slogu, do domačinov se je vedel vzvišeno, zato ga seveda niso marali. Niso pa bili zadovoljni niti z vedenjem njegovih gostov, ki so se kopali in sončili goli, pogosto pa so jih Blejci brez ene krpice na telesu srečevali tudi na sprehodih po Straži.

Zamudili čas za obnovo

Rikli je svoje paciente, kot piše dr. Nika Leben iz Službe za kulturno dediščino Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Kranju, »sprejemal v svoji najstarejši vili na severnem obrežju jezera, na slikoviti lokaciji pod skalno pečino z znamenitim gradom, kjer je imel upravne prostore, ordinacijo, jedilnico in kuhinjo … Glavni vhod v reprezentančno poslopje je na pribrežni strani neposredno s ceste, ki vodi okoli jezera. Na jezerski strani z lepim razgledom prostore še vedno povezuje lesena nadstropna veranda oziroma balkon. Vila nima notranjega povezovalnega stopnišča. V nadstropje je bil dostop z južne strani le po zunanjem stopnišču … Po letu 1905 so vilo skoraj za eno dolžino podaljšali proti vzhodu in ji tudi na tej strani dodali stopnišče … Ob začetku prenove konec 20. stoletja je bil odkrit tudi večji obokan kletni prostor … Stavba je bila izjemno slikovita. V sprejemni dvorani je bil najbolj imeniten poslikan strop. Ker se je večina podrla, bo poslikavo mogoče rekonstruirati le na podlagi ohranjene dokumentacije.«

Vilo Rikli je nameraval podreti že prejšnji lastnik, Kompas, vendar so varstveniki blejske kulture to preprečili, ko so jo leta 1991 razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Leta 1993 jo kupil Nikolaj Oman, ki je zaslužil veliko denarja menda tudi s sumljivimi posli. Obljubil je njeno prenovo, a je leta 1996 izginil iz Slovenije in zdaj živi v Avstraliji. Njegov sin Mark bi bil pripravljen vilo obnoviti z denarno pomočjo slovenskega kulturnega ministrstva, a se to ni odločilo za te stroške. Leta 1997 naj bi se blejska občina že ukvarjala z mislijo, da bi po Omanovi razlastitvi postala lastnica stavbe – toda nanjo je bila vknjižena hipoteka v višini 4,3 milijona nemških mark, ob tem je bilo še za milijon slovenskih tolarjev stroškov izterjave, vse to bi dobila občina skupaj z vilo.

Mark Oman je dobil leta 2006 gradbeno dovoljenje za obnovo vile, ki bi bila zdaj že kot nova, če bi lastnik le imel denar. Pa nima tistih 1,2 milijona evrov, kolikor naj bi stala nova gradnja. Zdaj pravi, da bo prodal neke svoje nepremičnine v Podkorenu in denar vložil v Riklijevo vilo. Kot pravita tako blejski župan Janez Fajfar kot konservatorska svetnica iz Kranja dr. Nika Leben, bo treba stavbo skoraj gotovo do tal podreti in jo na podlagi odlične dokumentacije postaviti povsem na novo. Lastnik naj bi si v njej uredil stanovanje, restavracijo z Riklijevo spominsko sobo in nemara tudi apartmaje.

Ko bo denar na mizi, bi jo lahko na novo postavili prej kot v dveh letih.