Runa so jim ubili, Bucka pa odpeljali

KOČEVJE – Mnogi Kočevci, ki so si nekoč na skopi kraški zemlji z udarniškim delom uredili vrtičke, vse resneje premišljajo, da bi preprosto odnehali. Zaradi človeških srak, ki kradejo vse po vrsti. Gluha noč vse češče pogoltne celo pse iz ograjenih pesjakov. Ne tako davno, da bi bilo že pozabljeno, so pred pesjakom na koncu naselja Mestni log surovo z motiko pokončali devetletnega šarplaninca Runa. Čeprav so storilca iz na črno zgrajenega barakarskega naselja izsledili in poslali na poglobljeno premišljevanje o storjenem za zapahe, v mestu ob Rinži očitno ni junaka, ki bi zmikavtom stopil na prste, občanom pa vrnil miren spanec. Resda možje postave neutrudno popisujejo prijavljene bizarnosti, a oškodovance običajno le z neznosno lahkotnostjo napotijo na zasebno tožbo, kar pa je, čivkajo že kočevski vrabci, jalovo početje.

Policijsko modroslovje

Na zasebno tožbo so lepega jutra napotili tudi Sedićeve, sicer prve sosede Runovega nekdanjega gospodarja. Slaba tolažba, ugotavlja Mehmedova družica Sejda, za vse prestane križe in težave.

Sedićevi so pred štirimi leti na koncu Mestnega loga od občine zakupili pet arov veliko s ščavjem zaraščeno parcelo. Na njej so začeli, tudi v prid družinskega proračuna, gojiti povrtnine. Že opozorjeni pred nočnimi nabiralci tuje zelenjave so parcelo ogradili z žico, postavili pa tudi pesjak, uto za orodje in čebelnjak. Izropana lesenjača ima zdaj vdrta vrata in šipo v črepinjah, ob čemer najbolj bode v oči raztrgana žična ograja. Pa je ni raztrgal medved, kar bi sicer lahko, ker gre za Kočevsko, pomislili, marveč bolj razvito bitje – človek! »Nočni obiskovalec, morda ni bil sam, je premetal vse police. Iz ute je odnesel štedilnik, pri čemer je začuda pustil posodje. Bogve, če ga ne bo odnesel naslednjič,« Sejda komaj brzda slabo voljo. A to ni bil prvi tovrstni nočni obisk na njihovi parceli: »Težko prenašamo to poniževanje, saj skoraj vsakič, ko pridemo, ugotovimo, da je spet kaj ukradeno.«

Pregnane čebele

Najbolj od vsega je Sedićeve prizadelo, da so jim ukradli psa Bucka. O tem njihov zet Senad Jorgić pove: »Igriv kuža je bil, star komaj sedem mesecev. Na daljavo je začutil vsak naš prihod. Z repom je prijazno mahal, tudi ko smo odhajali. Vso zimo sem mu po vsakem zapadlem snegu ročno odkidal prostor, vsak dan sem mu prinašal hrano. Neke poletne noči pa so ga odpeljali... za vselej.«

Senad je prepričan, da Bucka ni več v Kočevju: »Kot spomin nanj hranim policijski zapisnik. Novega psa čuvaja za parcelo ne bomo niti iskali, saj bi ga precej gotovo zapisali usodi, enaki Buckovi.«

Deset korakov od praznega pesjaka stoji manjši čebelnjak. Vanj je gospodar Mehmed postavil tri panje – iz same žlehtnobe so nočni obiskovalci izvlekli dva, le zato, da so iz njiju pregnali čebelice.