Rudi, edini šampion: Niso me jemali resno!

Upokojeni 73-letni kovač Rudi Ferkolj iz vasi Pako pri Borovnici na robu Ljubljanskega barja se s čebelami ukvarja že več kot 30 let. Čebelari drugače kot večina njegovih kolegov. S čebelami se ukvarja povsem po svoje, pri tem pa upošteva biodinamično metodo in nasvete Marie Thun ter njenega sina Matthiasa K. Thuna.

Letos ima 39 čebeljih družin, vnukinja jih ima deset, vnuk pa dve. Gospod Rudi si želi, da bi najmlajši pri hiši dobil veselje do čebelarjenja. »Vnuk je dobri pomočnik,« poudarja. »Ko me nekaj dni ni bilo doma, je poskrbel za to, da je nakrmil čebele. Upam, da bo uspešni naslednik mojega dela.«

Na letošnji Agri, kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni, je čebelar Rudi Ferkolj kot edini prejel najvišje priznanje, saj je njegov gozdni med osvojil naziv šampion kakovosti, kar pomeni, da je med z najvišjim številom doseženih točk izmed vseh ocenjenih vzorcev. Hkrati je za isti med prejel še priznanje prvak sorte, podelili pa so mu tudi bronasto medaljo za kostanjevega.

Biodinamični urnik

»Na kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni sem predstavil, na kakšen način čebelarim, a me nekateri niso jemali prav resno,« pove. »Takole pravim: čebelarim, ko je dan za cvet. Ko odprem vrata čebelnjaka, gre iz kozmosa v notranjost zdrava energija in tako so tudi čebele zdrave. Pozimi, tudi če je dvajset stopinj pod ničlo, prav tako odprem vrata, pihnem v čebele – toliko, da se vznemirijo –, in jih zaprem. To je zelo koristno in zdravo. Med točimo, ko je dan za plod, ko je dan za korenine, pa čebele delajo satovje. Ko ga točim, opažam, da v njem ni toliko vode. Če bi točil, ko je dan za list ali so v koledarju narisane črtice, bi se v medu pojavilo veliko vode, čeprav je lahko zdrav, vendar nima pravega okusa. Če bi točil ob mlaju, ko je tema, se ne bi očistil. Vesel sem, da so me nekateri začeli posnemati in so že dosegli lepe uspehe.«

Rudi Ferkolj poudarja, da s čebelami nima težav, saj ima tudi svoj način zdravljenja varoje, zahrbtne bolezni, ki se pojavlja pri čebelah. »V čebelnjaku nisem nikoli uporabljal mravljične kisline,« pravi. »Na določen dan sem na češnjevem lesu sežgal varoje, saj je prav ta les najprimernejši za tovrstno sežiganje živali. Iz tega sem naredil kakih osem litrov pepela. Aprila sem ga potem na dan za cvet pihnil v plodišče čebelnjaka. Čebele so ga raznesle, in ker gre za sežgane varoje, žive bežijo. Tako se bolezen omili, čeprav so varoje še vedno prisotne v čebelnjaku, vendar ne povzročajo škode. Avgusta sem postopek ponovil. Zdaj čakam na november, ko naj bi za zatiranje varoje uporabljali oksalno kislino. Najpomembneje je, da v takem medu ni strupov. Če bi uporabljal farmacevtske pripravke, bi imel okus po zdravilih.«

Pomembna čistoča

In kako je prišel do tega, da je edini v Sloveniji dobil naziv šampion za gozdni med? »Že na prejšnjih razstavah, na primer v Semiču, sem osvajal zlata in srebrna priznanja,« pojasni. »Po nekaj letih premora sem spet začel pošiljati med na ocenjevanja, tako tudi letos v Gornji Radgoni. Ko sem izvedel za rezultate, sem bil več kot prijetno presenečen. Nisem pričakoval, da bom s svojim gozdnim medom osvojil najvišje in tudi edino priznanje, torej naslov šampion kakovosti.«

In kakšna je pot do uspeha? »Zdi se mi, da je izjemno pomembna čistoča,« pove. »Vedno poskrbim tudi za novo satovje, saj to zagotavlja večjo kakovost. Staro, ki je že skoraj črno, ni prav dobro za med. Še enkrat poudarjam, da je zelo pomembno tudi točenje medu po sistemu biodinamike. Nikoli nisem povsem zadovoljen, zato vedno iščem nove in nove izzive ter nove izboljšave. Omenil bi še prispevek preglednika, ki redno nadzoruje kakovost medu. Redno se udeležujem tudi predavanj, ki jih pripravlja Čebelarska zveza Slovenije, saj vedno izvem kaj novega.«

Pogovor s čebelami

Letošnje leto naj bi bilo za čebelarje katastrofalno. »Letos sem, kljub vsem tegobam, ki so nas pestile, izjemno zadovoljen,« je povedal Ferkolj. »Količine medu res niso takšne, kot bi si želeli, toda lani ga je bilo še manj. Spomladi je bil razvoj izjemno hiter, nato pa se je čez noč vse ustavilo. Takrat moraš čebelam priskočiti na pomoč. Ko se medenje ustavi, moraš čebelam dati hrano, sladkorno raztopino. Toda raje manj kot več. Dam jim dva decilitra take raztopine in pojedo. Če bi jim dal pol litra sladkorne raztopine, bi tri decilitre nesle v medišče, kar z drugimi besedami pomeni, da bi imeli v medu sladkor. Pri tem moraš biti zelo pazljiv.«

Rudi Ferkolj še pove, da gre včasih tudi po desetkrat na dan k čebelam in se z njimi pogovarja. »Tudi tiste gospodinje, ki imajo lepe rože na okenskih policah ali vrtu, naj bi se pogovarjale z njimi,« razmišlja. »Če si dober z živaljo, ti dobroto zagotovo vrača. Če samo čakaš, koliko medu boš dobil in koliko boš pri tem zaslužil, ne bo nič. To je pohlep.«

Čebelar se spominja še neljubega dogodka, ki se je zgodil pred leti. Za zdravljenje varoje je uporabil sredstvo apiguard, kot so mu svetovali strokovnjaki. Potem je odšel na Dolenjsko, naslednji dan pa ga je klicala žena, naj se takoj vrne. »Pred panji so bile mrtve čebele, čebele so se teple med seboj,« razlaga. »Zmešalo se jim je od tega sredstva. Ima močan vonj in to je tako močno vplivalo nanje. Potem me je veterinar obdolžil, da sem sam kriv. Ne vem, zakaj. Od takrat veterinarja pri čebelarjenju ne potrebujem več, ker delam po svoje.«

S čebelarjem Rudijem Ferkoljem nato spregovoriva še o ekološki pridelavi medu, če bi o tem sploh lahko pisali. »To je bolj modna muha, za nekatere pa zaslužek, drugače ne znam razmišljati,« potrdi. »Čebelam ne moremo predpisati, kje se bodo pasle, saj gredo svojo pot. Kje letijo in kje nabirajo, pa ne moremo vedeti.«