Rubili so mu, ko je ležal v komi

REČICA PRI LAŠKEM – Ljudi, ki jim grozi deložacija zaradi dolgov, je vsak dan več. Te dni je brez strehe nad glavo ostal tudi Marijan Verbar, ki živi v stanovanju večstanovanjske hiše v rudarski koloniji v Hudi jami, v neposredni bližini sindikalnega doma. Le da se je ta deložacija odvijala daleč od oči javnosti. Še več, za to, da mu praznijo stanovanje, ni vedel niti sam deložiranec, saj ta še vedno okreva po hudi prometni nesreči, ki se mu je zgodila 22. aprila.

Z glavo v smreko

»Z motorjem, na katerem sem malo pred tem zamenjal zavorne ploščice, sem se vračal s Šmohorja, in ko sem po klancu navzdol naenkrat zavrl, sem na to, da so ploščice nove, kar pozabil. Zavore pa so tako močno prijele, da me je vrglo naprej prek motorja in v grm, v katerem je rasla smreka. Z glavo sem zadel v to smreko in se tako hudo poškodoval, da sem bil deset dni v komi,« nam opiše nesrečo Verbar, ki pa so ga iz bolnišnice takoj, ko se mu je stanje izboljšalo, napotili še na rehabilitacijo v zdravilišče. Glede na to, kaj se mu je zgodilo, pa je način, kako se je deložacije lotil izvršitelj, zmotil tako Verbarjeve najbližje sosede kot predsednika Krajevne skupnosti Rečica Matjaža Pikla. »Nikakor ga ne zagovarjam pred tem, da se mu je nabral tolikšen dolg, da so morali poseči po tem skrajnem ukrepu, torej deložaciji. Najemnino bi seveda moral plačevati, in to, da je ni, nikakor ni prav. Zmotilo pa me je, da so to storili v času njegove odsotnosti. Obvestilo so dostavili medtem, ko je človek v bolnišnici ležal v komi,« nam je povedal Pikl.

Na to, kaj se mu je zgodilo, pa je izvršitelja, ki je prinesel obvestilo, opozorila tudi Verbarjeva najbližja soseda Jožica Ilijevec. »Ko so prišli, da bi mu vročili pošto, sem jim povedala, da je imel gospod hudo nesrečo. Pa so vztrajali, da mu bodo obvestilo vseeno pustili v nabiralniku. Skratka, na to se sploh niso ozirali,« je povedala Ilijevčeva. In dodala, da jih je tudi na dan, ko so prišli izvršit deložacijo, opozorila, da to ni prav, ker se človek niti braniti ne more, in da bi lahko počakali, da konča rehabilitacijo. »Tudi sama menim, da ni prav, da ni plačeval najemnine, a lahko bi počakali z deložacijo, dokler ne pride k sebi,« je še dejala Ilijevčeva. A se na to Samo Urbanija, ki dela po nalogu sodne izvršiteljice Branke Horvat Zec iz Maribora, ni zmenil. V torek so prišli in izpraznili stanovanje. Kot nam je povedal Urbanija, so Verbarja na to opozarjali že dlje, a zaleglo ni nič. »Mi delamo, kot nam veleva zakon. In če dobimo nalog za deložacijo, jo tudi izvršimo, vse drugo nas ne zanima, saj se pred tem z dolžniki ukvarjajo drugi. Kolikor vem, pa je družba Spekter iz Trbovelj, ki je upravnik stanovanj, Verbarju ponudila tudi nadomestno stanovanje, a ga je zavrnil,« je povedal Urbanija.

Po naključju se je medtem, ko so mu praznili stanovanje, tam pojavil tudi Verbar, saj je na rehabilitaciji v bližnjem laškem zdravilišču in takrat, kadar nima terapij, pride malo pogledat tudi domov. A je lahko le nemo opazoval, kako so iz stanovanja odnesli vse, tudi njegove osebne stvari, in jih zložili pod leseno lopo, ki so mu jo za to odstopili sosedje. Povedal nam je, da v rudarski koloniji živi skoraj vse življenje. Tam je živela tudi njegova mama, ko je ta pred 25 leti umrla, pa je vzel še njeno stanovanje, za dobrih 70 kvadratnih metrov prostora bi moral na mesec plačevati 117 evrov najemnine. A je ni, čeprav bi to zmogel, saj prejema pokojnino, ki si jo je prislužil v domačem rudniku kot rudar, družine pa si nikoli ni ustvaril. Na vprašanji, čemu potem upravniku, trboveljskemu podjetju Spekter, ni plačeval najemnine in kako dolgo se že plačilu izogiba, nam 58-letni Verbar ni znal natančno odgovoriti. Iz pogovora z njim pa smo izluščili, da ga že dolgo jezi, ker upravniki v nepremičnine nikoli niso kaj prida vlagali, zdaj, po zaprtju rudnika, pa želijo ta nekdanja rudarska stanovanja čim prej prodati.

Verbar pravi, da ko je v Trbovljah spraševal, kolikšen je sploh njegov dolg, so mu enkrat rekli, da 5000 evrov, spet drugič 3000, nazadnje, ko je spet klical, je bilo rečeno 2500. »Pa saj se bomo zmenili, jim bom še nekaj plačal,« še reče in ob tem spomni, da je denar nenehno vlagal v stene, zamenjal je vse pode z novimi ploščicami, uredil in znižal stropove, kupil kar dve peči, od tega je ena na olje, druga na drva. Prav tako so nam stanovalci povedali, da so vrata in okna zamenjali sami. »Enkrat se je cela stena podrla, da vam ne govorim, koliko je bilo tu miši in podgan. Kar poglejte, kakšne luknje zevajo tik pod streho. Enkrat se bo vse skupaj kar sesedlo,« nam kaže razpoke, ki so vidne že od daleč, deložirani Marijan. Edino, kar so pred leti naredili upravniki, je to, da so zamenjali vso električno napeljavo.

Kam bo šel živet?

Poklicali smo tudi v družbo Spekter v Trbovlje, ker nas je zanimalo, kolikšen je dejansko Marijanov dolg. A so nas zavrnili, češ, da nam tega podatka ne morejo izdati. In kam bo šel Marijan, ko se bo vrnil iz zdravilišča? »Tega niti sam ne vem,« reče. Zaveda pa se, da bo v vsakem primeru dolg treba poravnati. »Saj sem pripravljen plačati. Bom šel na center za socialno delo, pa se bomo tam vse dogovorili,« na koncu reče spravljivo.