Kakšna je razlika med kulturno-umetniškim programom in menijem v gostilni? Za ministra za kulturo Toneta Peršaka pač nobene. V razpis, s katerim išče graščaka na gradovih Turjak in Pišece, je zapisal, da mora, kdor želi za stotaka več kot jurja na mesec najeti skoraj dva tisoč kvadratov gradu Turjak, pripraviti »program kulturno-umetniš kih in preostalih dogodkov, muzejsko-razstavni program, program gostinske ponudbe v grajskem gostinskem lokalu, program prodajalne s spominki, program prezentacije kulturnega spomenika v tiskanih in drugih medijih, uč nodemonstracijski program, program organizacij porok ...«
Minister že ve, ima bogate izkušnje. Ko je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, potem pa še predsednik slovenskega centra PEN, je na istem naslovu v vili na Tomšičevi delovala tudi Restavracija Pen klub, kjer si srečal veliko več ljudi kot na prireditvah združenj nadstropje nižje, ki jim je predsedoval Peršak. Da ne govorimo o vrtnem razkošju, kjer se je v senci košatih dreves razvil jazz klub – ni jih malo v mlajših generacijah, ki poznajo mizice senčnega vrta do potankosti, ne vedo pa, da je to le dopolnilna dejavnost na lokaciji, ki bi jo morala odlikovati intelektualna prepoznavnost. A vrnimo se k bizarnostim razpisa za najem domovanja Turjaške Rozamunde. Napisan je tako, kot da je ministrstvo za kulturo nepremičninski agent z dejavnostjo gradbinca, ki se želi nasedlega projekta čim prej znebiti.
Zakaj k pisanju vsebinskega programa niso povabljeni umetniki, profesionalci ali vsaj študentje književnosti, je verjetno jasno samo Peršaku. Itak sta razpisa zastavljena tako, da bo dobil posel tisti, ki bo ponudil najvišjo najemnino, pa četudi bo potem po gradovih prodajal kipce Miki Miške in kostume Spidermana namesto Prešernove Turjaške Rozamunde pa promoviral princeso Elzo iz Ledenega kraljestva. Z vidika gostilničarja, če se bo ob vseh obveznostih, ki jih bo moral Peršakovim plačevati, sploh kdo prijavil, pa je vse skupaj sploh zanič posel, predvsem pa velikansko tveganje. V dneh, ko država avstrijskemu investitorju za lakirnico na štajerskih njivah obljublja 18 milijonov državne spodbude, bi lahko tistemu, ki bo upravljal kulturno dediščino, poravnavala vsaj prispevke za zaposlene.
