Rotvajler je raztrgal sprehajalkino čivavo

VELIKE LAŠČE – Onkraj poti mimo Trubarjeve domačije se začne Rašica, obdana z naravo, polji in potoki. Idiličen kraj, idealen za pse, ki svoj dan (in še posebno pasjo vročino) raje preživljajo kje ob potočku, v goščavi, ne pa v betonskih čebelnjakih velemest. Na dvorišču bele domačije nas ob prihodu pozdravi Luna, ki je danes bolj mirne sorte. A ne zaradi vročine; dan prej jo je mama njenega lastnika, 57-letna upokojenka Hamida Safić, rešila pred čekani rotvajlerja. Njenemu pasjemu prijatelju, čivavi Tiniju, tem ni uspelo ubežati.

Slišalo se je, kot bi bil medved

Luna je sicer pes Hamidinega sina, Tini pa od njene hčere, na počitnicah je bila s Hamidino vnukinjo: »Sin ga ne sme imeti v bloku; nabavijo si psa, potem pa ga pripeljejo dedku in babici,« se huduje, a zgolj na videz. Rada ima štirinožce in podoživljanje torkove groze zelo težko opiše. Okoli pol desetih dopoldne sta se Hamida s psičko Luno ter njen mož Milenko Babič s čivavo Tinijem odpravila na sprehod, namenili so se k izviru potočka, ki teče ob vznožju hribčka, poraščenega z goščavjem in drevesi. Njuna vnukinja na srečo ni šla na sprehod.

»Vedno se sprehajamo tukaj s psi in samo enkrat se je zgodil incident, ki sta ga preprečila sin in snaha. Nisem povsem prepričana, ali je šlo za istega rotvajlerja ali kakšnega drugega psa,« se spominja. Tokrat je napadalec pritekel iz hoste: »Mislila sem, da je medved, tako so se lomile veje. Ne sanja se mi, kako nas je zavohal, njegova hiša je oddaljena vsaj okoli sto metrov,« pripoveduje Hamida. Po nedavni operaciji ima še vedno povito levo nogo, zbala se je tudi zase, zato jo je ucvrla: »Meni je še uspelo zagrabiti Luno v naročje, možu pa Tinija ne …«

V tistem se je izza grma pokazala strašljiva rotvajlerjeva glava, okoli gobca je bila slina, pognal se je na majhno čivavo: »Tako velik napadalec in tako majhna žrtev, bilo je grozno: mož je držal in ga poskušal izvleči, rotvajler pa je že zgrabil Tinija. Ne morem reči, ali je mož spustil ali mu je pes iztrgal Tinija. Tu v grmovju zraven ga je pogrizel do smrti.«

Po prihodu policije, ki je dokumentirala pasji zločin, si je tudi sama upala vrniti se na kraj neenakopravne bitke za življenje: »Tini je bil pregrizen po sredini trebuha …« reče Hamida in vidno ji je težko pri srcu, misli ne nadaljuje.

Mož v šoku

Ko je pritekla domov, je čakala: »Ko je čez čas prišel mož in začel jokati, sem takoj vedela, koliko je ura.« A nato je šok zagrabil tudi Milenka: »Šele potem se je zavedel, da bi lahko tudi njega ugriznil rotvajler.« Od včeraj Milenko ni vstal iz postelje, žena pravi, da je bruhal, še vedno je pod vtisom brutalnega dogodka. Z ljubljanske policijske uprave so potrdili, da so bili o dogodku obveščeni v torek okoli desete ure dopoldne, žal so lahko samo potrdili smrtonosni napad. Dobili so tudi lastnika psa, ki mu je bil izdan plačilni nalog zaradi kršitve zakona o zaščiti živali.

V dogodek je vključena tudi Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, s katere Matjaž Emeršič sporoča: »Danes smo o tem prejeli obvestilo policije, kot to narekuje 26. a člen zakona o zaščiti živali. Zadeva bo obravnavana v okviru pristojnosti uprave.« Skrbniki nevarnih psov morajo namreč zagotoviti fizično varstvo psov s povodcem ali z nagobčnikom, če se že gibajo zunaj pesjaka ali prostora z ograjo, visoko najmanj 180 cm, ter na vhodu, označenim z opozorilnim znakom. Ograja, izza katere se giblje krvoločni rotvajler, niti približno ne dosega te višine.

Poskušali smo navezati stik z lastnikom psa, a do zaključka redakcije ni želel govoriti z nami. Glede na dvomljivo varnost, ki je postala smrtonosna nevarnost, bo predvidoma največ dela imela veterinarska inšpekcija. Vmes pa Hamida pravi, da je sprehodov za zdaj konec in da se bodo kužki lahko potikali zgolj znotraj dvoriščne ograje njihove domačije: »Zdaj ne grejo nikamor, zdaj jih bom imela tukaj.«

Ter ob koncu, ko ljubeče pogladi žalostno vnukinjo, ki je ostala brez svojega kužka, tiho doda: »Kaj, če bi se – bog ne daj – tako zakadil na otroka?«