Rome bi socializirali,
 rušili jim bodo vrtec

TREBNJE – Včeraj se je iztekel rok, do katerega bi morali v romskem naselju Hudeje blizu Trebnjega porušiti majhno, pred 30 leti zgrajeno hišo. A ne gre zgolj za še eno izmed črnih gradenj tamkajšnjih Romov (ki zadnja leta legalizirajo hiše, hiške, koče in druge življenjske prostore v vasici), ampak za vrtec. Romski vrtec Romano je med tamkajšnje otroke in odrasle prinesel drugačne navade, kot so jih bili vajeni, predvsem pa so dobili vrtec sredi svojega življenjskega prostora.

Naselje Hudeje, v katerem živi 350 ljudi (med njimi je okoli 100 otrok), je pol ducata kilometrov od Trebnjega; ima 34 stavb z gradbenimi dovoljenji in 16 takšnih, ki jih nimajo. Imajo vodo, elektriko, kanalizacijo, čakajo na asfalt in avtobusno postajo. Že nekaj let pa tam, sredi romskega naselja, deluje tudi enota trebanjskega vrtca, ki ga obiskuje do 15 otrok. Vrtec je prinesel korenito spremembo za tamkajšnje Rome, pojasnjuje direktorica Vrtca Trebnje Vlasta Starc: »Prej so prihajali po dva, trije Romčki, precej je bilo izgovorov. Nato pa se je na pobudo svetnika realizirala ideja, da imajo enoto v naselju.« Občinski romski svetnik v Trebnjem Matija Hočevar je dal prostor zanj na svoji zemlji – v hiški, ki je bila postavljena davno tega, njen graditelj pa je že umrl.

Na pobudo Romov

Vrtec, odprt v letu 2009, je tako nastal na pobudo Romov: »Ne bodo zmeraj rekli, da samo nekaj prosimo in hočemo. Hoteli smo pokazati, da tudi mi nekaj želimo. Če starši niso izobraženi, ne pomeni, da tega nočejo za svojega otroka ali vnuka,« pojasni Matijeva žena Vida Hočevar. V romsko naselje so začele prihajati vzgojiteljice, ki pa kljub predhodnim strahovom potem niso imele težav. Otroci so začeli prihajati tja in ostajati. »Najtežja je bila pridobitev zaupanja,« za prihod v romsko naselje pravi Starčeva: »Na začetku so bile nekatere delavke skeptične, češ kako bo dojet naš prihod v njihovo okolje. Toda to je izginilo, težava pa je bil jezik, saj našega niso razumeli.«

»Če otroci pridejo v vrtec pri štirih letih in se navadijo na slovenščino in družbo, so ob prihodu v osnovno šolo v povsem drugi situaciji, kot da pridejo neposredno iz naselja, brez obiskovanja vrtca; takrat so izgubljeni, ničesar ne razumejo. To je isto, kot če bi našega, slovenskega otroka postavil v prvi razred nemške šole,« pojasni trebanjski župan Alojzij Kastelic. Lep primer integracije smo videli kmalu zatem, ko je otrok prišel iz šole v dnevni center Centra za socialno delo Trebnje, ki je ob vrtcu, kajpada pri Hočevarjevih. Najprej je lepo pozdravil z dober dan, nato pa z romsko pomočnico nadaljeval pogovor v maternem jeziku. Volk sit ...

A to idilično reševanje romskega integriranja v slovensko družbo bo zrušila gradbena inšpekcija, ki je zaradi anonimne prijave in preiskave poslala odločbo o odstranitvi objekta, torej vrtca. »Gradbeni inšpektor je investitorju z odločbo naložil odstranitev objekta in izrekel prepovedi. Zakon v primeru, ko investitor naloženih ukrepov ne izpolni, določa uvedbo izvršilnega postopka, v katerem s prisilnimi sredstvi zagotovi izvršitev naloženih ukrepov,« so do romskega vrtca prijazni na novomeškem gradbenem inšpektoratu.

V tej državi nam res ni jasno, kaj je dobro in kaj ne. Vrtcev je že tako premalo, hudejskega pa bi rušili! »Škoda bi bilo, da bi te generacije izgubili in da bi se vrnile nazaj,« je rekel Matija, ki mu lastnoročno rušenje vrtca ni prišlo na misel. Starčeva je bila jasna: »Nočemo izgubiti tega oddelka.« Pa tudi Kastelic: »Ukrepi rušenja so vprašljivi, ker gre za sporni primer. Meter in pol objekta leži na kmetijski zemlji. V občini imamo tisoč primerov črnih gradenj, kjer inšpekcija ni naredila nič ali malo, rušili pa bi tak vitalen projekt, ki pomeni spremembo v ravnanju z Romi. To je kritično.«

Medobčinske zdrahe?

Je na tem primeru posredi zloba vo odnosu Trebnje – Novo mesto, kjer oboji ne skrivajo medsebojnih nesimpatij? »Najbrž,« dene župan Trebnjega. »V nobenem postopku se ni vse tako hitro izvedlo kot v tem. Nekateri se ne zavedajo, da je pri vrtcu in centru sodelovala država. Leta 2006 smo imeli tam geto, kamor si ni upala niti policija, zdaj pa tudi občani, ki živijo blizu romskih naselij, živijo lažje,« razlaga.

Vrtec je sicer začasen, a zavzemajo se za trajnostno rešitev, ki je uvrščena tudi v novi prostorski plan Trebnjega. Ta čaka na obravnavo na kmetijskem ministrstvu ter državne cekine, do takrat pa visi meč inšpektorja ter njegovih postopkov nad vrtcem in nič krivimi in nič dolžnimi najmlajšimi, ki lahko ostanejo brez vrtca in okolja, v katerem se razvijajo. »Ne zamerim inšpektorju, ampak tistemu, ki je podal prijavo proti vrtcu,« pove Matija Hočevar. Dejansko ni jasno, ali je šlo res nekomu v nos dejstvo, da imajo romski otroci vrtec, ali pa so postali zgolj kmetje na šahovnici medobčinskih odnosov na Dolenjskem. Morda ne gre enačiti vseh Romov, kakor ne gre enačiti niti vseh Slovencev, ljudje pač nismo enaki.