LJUBLJANA – Zdi se, da je letos poplava resničnostnih šovov na slovenskih televizijah še večja kot v preteklih letih. Ustvarjalci televizijskih vsebin očitno dobro vedo, kaj pritegne povprečnega slovenskega gledalca, saj verjetno ni dvoma o tem, kako so takšni šovi pri Slovencih priljubljeni.
O tem, v čem je skrivnost resničnostnih šovov, smo povprašali psihoanalitika Romana Vodeba in dobili zanimive odgovore.
Zakaj so resničnostni šovi tako priljubljeni? Je mogoče vzroke za to iskati tudi v samih Slovencih kot narodu? Ali pa morda ob gledanju šovov zgolj iščemo potrditev, da so tudi drugi »nori, sprevrženi, pokvarjeni …« in se ob tem počutimo bolje?
Slovenski arhetipski oziroma nacionalni karakter je morda res malce specifičen. Zaradi kronične »analnosti« – ponesrečenega oziroma prehitrega privajanja na kahlico/čistočo (t. i. toaletni trening) – je med Slovenci več spečega/latentnega sadizma, ki včasih bruhne na plano, še posebej če »sosedu krava crkne«. Ko torej povprečni Slovenec vidi stisko drugega – kar je v resničnostnih šovih pogosto –, po tihem sadistično uživa. To, da gledalec prav v resničnostnih šovih vidi – dobi potrditev –, da so tudi drugi nori, mu olajša prenašanje lastne norosti in trpljenja/stiske.
Videti je, da gledalce resničnostnih šovov še najbolj pritegnejo golota, spolnost in nasilje. Zakaj?
Gostilna išče šefa. Foto: Pop TV |
Golota in spolnost sta najbolj kompatibilna z naravo libida (beri: naravne spolne želje/pohote). Nasilje pa je tudi v sinergiji s fenomenom kastracije in ojdipovega kompleksa, ki sta prav tako nasičena z libidom. Seksualnost, vključno z nasiljem, je najbolj nasičena z libidom, ki je inherentni del človekove narave in njegove motivacijske strukture. Povsem pričakovano in naravno je, da človeka pritegne vse, kar je povezano z omenjenimi tremi atributi libida.
Zakaj Slovenci očitno uživamo v opazovanju drugih, njihovih težav in stisk, izbruhov jeze itd.?
Če je šov resničnosten, se po mislih oziroma čustvih, ki jih doživljamo ob videnem, pretaka veliko več energije (libida) kot v igranih filmih. Misli so bolj »oenergetene« (»zabezecane«, libidinalno investirane), torej nabite/zasedene z energijo, ki v psihoanalizi nosi ime libido. Človekovo nezavedno je skozi potlačitve prežeto z ojdipalnimi oziroma infantilnimi dogodki iz primarne družine. Ob gledanju se dogajajo tudi identifikacije z glavnimi igralci/akterji.
Resničnostni šovi so za gledalce še zanimivejši, če v njih nastopajo ljudje z zelo različnimi osebnostmi. V enem smo lahko gledali homoseksualca, ki je med gledalci sprožil najrazličnejše odzive. Zakaj se Slovenci tako radi zgražamo nad »drugačnimi«, ki imajo pogum izpostaviti se v javnosti?
Identifikacije z glavnimi igralci/akterji so spontane in nehotne, torej nezavedne. Nekatera čudenja se dogajajo nekontrolirano, saj so posledica svojevrstno logičnega sklepanja. Ob tem se v mislih/čustvih ustvarjajo nekateri (energetski/libidinalni) prihranki oziroma anticipacije, ki se potem sproščajo v obliki ugodja ali pa neugodja, gnusa, čudenja, zgražanja. Libidinalna ekonomija ima pač svoje zakonitosti in zaradi teh zakonitosti se nekaterim stvarem/dogodkom/kontekstom v resničnostnih šovih čudimo oziroma se zgražamo, se ob njih počutimo grozljivo. Misli se v človeku mislijo po (spontani) »kmečki« logiki. In natančno te misli so krive, da se nam nekaj zdi po eni strani še zanimivejše, všečno, ali pa po drugi strani šokantno, grozljivo, neprebavljivo, zgražanja vredno.
Kmetija: Nov začetek. Foto: Planet TV |
Kateri so po vašem mnenju vzroki, da se tekmovalci odločijo za sodelovanje v teh šovih? Gre za preprosto željo po kazanju v javnosti ali za kaj globljega?
Speči narcizem – torej želja po kazanju in posledičnem samoljubju – je atribut domala vsake normalne človeške psihe. Tiha želja po kazanju v javnosti/medijih in posledični sprejetosti je načeloma normalna in naravna – izhaja iz otrokove želje po sprejetosti od staršev; ta narcistična želja pa lahko v posameznih primerih, pri posameznih ljudeh, podivja v nepredvideno/nenormalno hrepenenje – v primeru, da imajo ljudje kakšne primanjkljaje pri prejemanju starševske ljubezni v otroštvu. V teh kriznih časih pa je pomemben motiv za sodelovanje v teh šovih lahko tudi zaslužek/denar.
Bi se dal fenomen resničnostnih šovov pojasniti s kakšnim psihoanalitičnim teoretikom oziroma njegovimi koncepti?
V Freudovem času resničnostnih šovov seveda še ni bilo. Se je pa Freud malo »pozabaval« z gledališkimi umetniki, torej zabavljači, ki jih ne vodi nikakršna »ljubezen do kulture/umetnosti«, ampak narcistična korist in nezavedna fantazma: »Poglejte me, ploskajte mi, obožujte me!« Osebno sem o resničnostnih šovih – konkretno o »Kmetiji slavnih« – svoje že povedal pred nekaj leti, in to prav skozi ključne psihoanalitične koncepte, prvenstveno skozi narcizem, transfer in libidinalno ekonomijo, ki jo je Freud svojevrstno predstavil v svoji »izvenserijski« knjigi »Vic in njegov odnos do nezavednega«.