Najbrž ga ni med nami, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju peljal skozi Lukovico, zlasti v časih pred avtocesto. Pozornost so vzbujale velike, nenavadne hiše ob cesti in v samem kraju. To so bile vojašnice francoske vojske in poštne postaje. Lukovica je znana po mogočnih furmanskih hišah iz dobe prevozništva s konjskimi vpregami. V preteklosti je bila pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst.
Krajevno ime je verjetno izpeljano iz slovanske besede lúk, ki pomeni por, čebula, česen in kar se v pomenu čebula do danes ohranja v vzhodnih slovenskih narečjih. Druga, manj verjetna možnost je, da izhaja iz glagola lúkati, ki pomeni opazovati, oziroma iz izpeljanke lukovica v pomenu opazovalnica, preža.
Vsaka od vasi, ki sestavljajo krajevno celoto, ima svojo zgodbo. V bližnji Krašnji imajo Kulturno-umetniško društvo Frana Maslja Podlimbarskega in na tukajšnjem pokopališču ima pisatelj tudi svoj grob.
Lukovico prav tako poznamo po rokovnjačih. Širše območje, kjer leži kraj, imenujejo Črni graben. Zgodovinski roman Rokovnjači je začel pisati Josip Jurčič, dokončal pa ga je Janko Kersnik, ki je živel v gradu na bližnjem Brdu. Rokovnjaštvo je bila oblika razbojništva v 18. in 19. stoletju, uveljavilo se je zlasti na Gorenjskem. Rokovnjači so se sporazumevali s posebno govorico, rokovnjaščino. Francozi so jih poskušali zatreti in 30. januarja 1810 so usmrtili nekatere med njimi, ki so jih zajeli po napadih na Učaku in po drugih krajih Črnega grabna. V gostilni Pri Bevcu je na steni zgovorna slika z motivi rokovnjačev ob ognju.
V Lukovici je bila vedno zelo razvita obrt in ni bilo hiše, kjer ne bi česa delali. V kraju so bili znani lončarji in čevljarji. Del čevljarske delavnice je v svoji hiši kot majhen muzej ohranil tudi Stane Jemec iz gostilne Pri Bevcu in rad ga pokaže. To obrt so opravljali tudi v stavbi, kjer je danes gostilna Furman. Po drugi svetovni vojni so imeli v Lukovici celo majhno tovarno čevljev.
Čebelarsko središče Slovenije
V Lukovici je znana gostilna Furman, njena tradicija sega v 17. stoletje. Vse do druge svetovne vojne in še nekaj časa po njej so vozniki s konjskimi vpregami, furmani, narekovali svojevrstni ritem življenja v dolini Črnega grabna. Mnogo gostiln je živelo prav zaradi njih. Pri Furmanu imajo tudi svojo pivovarno, kjer varijo kvasno pivo Rokovnjač. Tradicija je tu od leta 1830. Prav tako lepa je stara gostilna Pri Bevcu.
V središču kraja stoji hiša s spominsko ploščo, ki priča, da je tu živela mama pisatelja Frana Milčinskega in da je pisatelj tu prebil kar nekaj časa ter pisal. Ko se napotimo proti bližnjemu Brdu, nas še pred cerkvijo pozdravi rojstna hiša etnomuzikologa in skladatelja ter zborovodje Franceta Marolta.
Na Brdu stoji še župnijska cerkev Marije Vnebovzete. Pozidana je bila leta 1718 na kraju, kjer je bila prvotna grajska kapela. Predelali so jo leta 1753 in leta 1883. V notranjosti prevladuje baročna oprema, na fasadi je Jelovškova freska na sončni uri.
Le korak naprej je znameniti grad. Njegova današnja zunanja arhitekturna podoba sega v 16. stoletje, ko ga je začel graditi vitez Janez Lamberg. Nad portalom je še vzidana plošča z napisom in rodbinskim grbom iz 1552. Dokončal ga je njegov sin Andrej pl. Lamberg. Zamenjal je veliko lastnikov. V njem se je mami Berti Höffern in očetu Jožetu Kersniku leta 1852 rodil slovenski pisatelj, notar in politik Janko Kersnik (umrl je 1897.), od 1883. do smrti je bil tudi njegov lastnik. Leta 1911 je grad s posestvom podedoval Kersnikov sin Anton, danes pa je v lasti pisateljevega vnuka Franca Kersnika. Na gradu je grajske otroke poučeval Fran Levec, kot sodnika pa sta tu službovala še skladatelja Oskar Dev in Anton Lajovic.
Nad krajem stoji Čebelarski center Slovenije. V njem sta sedež Čebelarske zveze Slovenije in gostišče. V okolici so številni čebelnjaki in zanimiva zeliščno-čebelarska učna pot. Čebelarski center ponuja organizirano degustacijo čebeljih pridelkov, oglede čebelarstva za odrasle in otroke, multivizijsko predstavitev slovenskega čebelarstva ter ogled čebelarske knjižnice Janeza Goličnika. Če se boste s kolesom odpravili še do bližnjega Gradiškega jezera, pa vam ne bo žal.