Rokodelske veščine izumirajo

LJUBLJANA – Bogati rokodelski dediščini se brez hitrega ukrepanja slabo piše. Veščine izumirajo, da bi se ohranile in da bi rokodelski poklici postali zanimivi tudi za mlade, bi potrebovali spodbudo države na več področjih. Predvsem seveda, da bi se dalo s temi poklici dostojno preživeti. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je pripravila predlog zakona o ohranjanju rokodelstva, katerega namen je zaščita rokodelcev in rokodelskega znanja pred nadaljnjim izumiranjem in pravkar čaka na obravnavo v parlamentu.

Zadnja leta samo nazaduje

Rokodelstvo je ena tistih, sicer obrobnih gospodarskih panog, ki se nam zdijo samoumevne, saj je vedno tukaj, ko potrebujemo izdelke domače in umetnostne obrti. Bodisi za domačo uporabo bodisi za turistično promocijo. Idilična podoba starega mojstra v domači delavnici, ki s preprostim orodjem ustvarja uporabne ali okrasne izdelke, je močno zasidrana v našo zavest, toda ta idila se hitro razblini, ko pogledamo, kako je rokodelstvo urejeno v naši zakonodaji in kam je umeščeno v gospodarskem sistemu.

»V zadnjih desetih letih je rokodelstvo samo nazadovalo, in če se razmere ne uredijo, bomo kmalu izgubili dragoceno znanje, ki bi ga stari mojstri morali prenašati na mlade, če želimo rokodelstvo vsaj ohraniti, če že ne razvijati,« brez premisleka in olepševanja pravi Goran Lesničar Pučko z Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS).

Vajeniške šole so poniknile

V nekdanji Jugoslaviji je bil urejen sistem izobraževanja rokodelcev v obrtniških oziroma vajeniških šolah, ki pa so že v 70. letih prejšnjega stoletja počasi, a vztrajno začele zapirati svoja vrata. Razlogov za to je več, tudi ta, da so zaradi industrializacije rokodelski poklici postajali vse manj cenjeni in odrinjeni na rob in se je vpis na te šole nenehno zmanjševal. Nazadnje so za izobraževanje skrbela le še nekatera podjetja, na primer lončarska zadruga v Komendi pri Ljubljani, s propadom teh pa so šle po gobe še zadnje učne delavnice.

Danes razen čipkarske šole v Idriji, pa še ta ni formalna izobraževalna ustanova, rokodelskega izobraževanja v Sloveniji skoraj ni. Tako se vsak znajde po svoje, uka željni iščejo znanje pri starih mojstrih ali se izobražujejo sami. Rokodelstva se lahko loti dejansko vsak, rokodelskih šol ni, mojstrskih nazivov prav tako ne in edini certifikat, ki ga je v državi mogoče dobiti, je znak kakovosti Rokodelstvo Art & Craft Slovenija, ki ga podeljuje republiška strokovna komisija za oceno rokodelskih izdelkov pri OZS.

Skoraj 9000 izdelkov s certifikatom

OZS nima natančnega pregleda nad rokodelci, odkar je pred tremi leti ukinila obvezno članstvo v organizaciji, je pa bilo v sekciji za domačo in umetnostno obrt (DUO) doslej registriranih največ 560 ustvarjalcev. O tem, da je v Sloveniji velik rokodelski potencial, priča dejstvo, da je komisija od leta 1993, odkar je zaživel znak kakovosti Art & Craft, prejela v oceno 8754 vlog, certifikate pa je podelila približno 4000 posameznikom. Približno 200 rokodelcev, članov sekcije DOU, se z rokodelstvom preživlja, vsem preostalim je to zgolj dopolnilna dejavnost, ki jim prinaša neki dodaten zaslužek.

Od osamosvojitve so se razmere za delo rokodelcev stalno poslabševale, zakonodaja ni urejena in rokodelci so v istem košu z drugimi obrtniki. Zato je OZS pripravila prej omenjeni predlog zakona o ohranjanju rokodelstva. »Pogoji, ki sicer veljajo za druge gospodarske poklice, ki konkurirajo na trgu, škodujejo rokodelcem, ki so v veliki meri del slovenske nesnovne kulturne dediščine. Rokodelsko delo je namreč pretežno ročno, unikatno, običajno ni podvrženo modnim smernicam, delovni postopki pa so večinoma počasni. Zato je razumljivo, da na trgu ne morejo konkurirati izdelkom množične industrijske proizvodnje, zlasti ne cenenim izdelkom iz drugih držav,« opozarja Lesničar Pučko in doda, da se lahko trenutno za rokodelca registrira in deklarira kdor koli, ne glede na kakovost njegovih rokodelskih izdelkov, saj tudi znak Art & Craft ni več obvezen.

Časa je kritično malo

Zakon bi moral postaviti rokodelstvo kot del gospodarstva na trg, hkrati pa omogočiti ohranitev starega znanja. »Naloga novega zakona o ohranjanju rokodelstva je tako predvsem zaščita rokodelcev kot nosilcev dediščinskega rokodelskega znanja, tako da se jih razbremeni previsokih in številnih dajatev, da se jim omogoči nemoteno ustvarjanje tudi po upokojitvi, da se znova uvede mojstrske nazive, da se uredi status mentorjev in da se predpišejo pogoji, ki določeno dejavnost uvrščajo v rokodelstvo,« pravi Lesničar Pučko in navede še nekaj novosti, ki jih prinaša predlog zakona. Ta med drugim opredeljuje pogoje za pridobitev naziva rokodelec, mojster rokodelskih znanj in rokodelec vajenec ter pogoje, kdo sme učiti rokodelske veščine, omogoča vključitev predmeta rokodelstvo v osnovne in strokovne srednje šole ter ustvarja pravne temelje za uvedbo rokodelskih šol. Seveda bo morala slediti tudi preostala zakonodaja, gospodarska, davčna, v veljavo vstopa tudi zakon o vajeništvu, na osnovi katerega naj bi delovalo izobraževanje na področju rokodelstva.

»Največja težava je, kako zelo na hitro zajeziti izumiranje poklicev, s katerimi se ukvarja le še nekaj mojstrov. Imamo le še nekaj let, saj mojstri počasi odhajajo v pokoj in umirajo, z njimi pa njihovo znanje. V lončarstvu, na primer, ki je sicer zelo razširjeno, so aktivni le še trije ali morda štirje mojstri, ki so svoje bogato znanje sposobni prenesti na morebitne učence,« je kritičen Lesničar Pučko, prepričan, da bi morala država izkoristiti tudi potencial rokodelcev na področju samozaposlovanja.

Le 200 jih živi od mojstrstva

Kot smo že zapisali, večina rokodelcev svoje delo opravlja kot dopolnilno dejavnost, saj so dajatve prevelike, da bi si lahko privoščili opravljanje rokodelske dejavnosti kot samostojnega poklica, le kakšnih 200 se jih s tem preživlja. »Po uvedbi davka na dodano vrednost je ministrstvo za gospodarstvo rokodelcem dve leti zagotavljalo subvencijo za kritje negativnih posledic DDV, kar pa je bilo v procesu približevanja Evropi ukinjeno. V tem trenutku država razen priznanih normiranih stroškov ne skrbi za ohranitev in razvoj rokodelstva,« pravi Lesničar Pučko.

Na OZS so tako oblikovali zahteve, s katerimi bi izboljšali socialni položaj rokodelcev in jim omogočili, da bi svoje delo opravljali kot samostojno dejavnost ali, povedano drugače, da bi od svojega dela lahko dostojno živeli. Te zahteve med drugim predvidevajo subvencije v obliki oprostitve plačila dela prispevkov za socialno varnost, uvrstitev rokodelskih izdelkov med DDV oproščen promet blaga, oprostitev plačevanja občinskih taks za uporabo stojnic ter možnost nadaljevanja opravljanja dejavnosti po odhodu v pokoj ob prejemanju polne pokojnine.

Dobrodošel svež veter

Čeprav razmere niso rožnate in se za rokodelske poklice odloča vse premalo mladih, v jadra rokodelske barke zapiha tudi kakšna sveža sapa. Zlasti v turističnih krajih mojstri s pridom izkoriščajo zanimanje obiskovalcev, pa ne le za izdelke, temveč tudi za postopke izdelave. Z lokalnimi turističnimi organizacijami organizirajo delavnice in dneve odprtih vrat, kjer turistom prikažejo svoje delo in jih kaj malega tudi naučijo. Vedno več rokodelcev se odloča tudi za prodajo svojih izdelkov na stojnicah, tudi na organiziranih rokodelskih festivalih, ki so prav tako turistično izjemno zanimivi.

V poplavi kiča, ki nas nagovarja z vseh strani, je še toliko pomembneje, da ponudimo kakovostne domače izdelke, k čemur je pripomogla tudi znamka Art & Craft, ki se je po besedah našega sogovornika med turisti dobro prijela. A vsa ta prizadevanja seveda niso dovolj. »Ali sem optimist glede razvoja našega rokodelstva, me lahko vprašate po obravnavi predloga zakona v parlamentu,« pravi Lesničar Pučko.