Politično spodbujano nezaupanje med ljudmi in vtikanje raznoraznih institucij ter zasebnih lovcev na dobičke sta drastično spremenili življenja naših otrok. S prijatelji, ki so prav tako mladi starši, se pogosto pogovarjamo o tem, kako smo se vse dneve podili po dvorišču, domov pa smo stekli le, ko je mama poklicala h kosilu ali ko se je prižgala ulična razsvetljava. Od jutra do večera smo se preganjali, včasih jedli pri sosedu, si nujno potolkli kolena, zvili gleženj, razbili arkado in si tako nabirali izkušnje. Vozili smo se v zakajenih avtomobilih brez varnostnih sedežev, jedli hrano, ki ni bila standardiziranih oblik in velikosti, televizija je bila aktualna le ob redkih risankah. Težave so se reševale znotraj skupnosti, močnejši so pomagali šibkejšim. Sosedov fant, ki je bil drugačen in se je težje učil, je imel svoje mesto v naši družbi, ni bil odrinjen v institucije. Naša varnost je bila v socialni mreži, povezanost nas je obranila zlonamernosti. Danes si starši ne znamo predstavljati, da bi otrokom dovolili samim na dvorišče. Na njih preži preveč nevarnosti, povsod so pedofili, ptičja gripa, promet, igle narkomanov, ugrabitelji otrok, aids, kanalizacijski jarki, strele, noži, podivjani pitbuli in vesoljci človeških oblik. Malčke raje zaupamo televiziji, računalniku in igralnim konzolam. Otroke učimo nezaupljivosti do soljudi in tekmovalnosti, ki jim bosta v teh sodobnih časih prišli še kako prav, tako je menda zdaj, v teh časih. Najbolj tragično pa je vprašanje, ali smo otroci, ki smo se podili po travi, okušali prave paradižnike in vedeli, da krave niso vijolične, danes bolj srečni od drugih. Svet, v katerega bi morali odrasti, ne obstaja. Buhu. Čeprav si laskamo, da vemo bolje, svoje otroke prepuščamo negotovi prihodnosti in kupujemo občutek varnosti. Naša generacija je eno samo jadikovanje in prelaganje odgovornosti. Dajmo se malce upreti, no.
|
|
