A me pelješ na koncert ACDC, dadi, me je s prošnjo razveselil sin, ki je očitno pojerbal okus za dobro muziko. Rokenrol. In užitka nista sprala niti dež, ki je brez prestanka lil v Münchnu, niti zasoljena cena vstopnice.
Jaz bi šla pa na Boba Dylana, je rekla princeska. Nima jih še petnajst, pa obvlada stare prdce od Stonesov do Dire Straits. Rokenrol. Kako ne bi bil ponosen na svoje otroke? Jasno sem letel po karti.
Naslednja njihova želja: feršterker! Spet nisem prišel k sebi od sreče! Dandanašnji pač mladež posluša samo novodobno pop muziko, ki si jo z interneta naložijo na telefone, pa nabijejo slušalke v ušesa. Če se samo spomnim, kako sem sam šparal za cede ali vinilko, kakšen ritual je bil nakup, in s kakšno pobožnostjo sem ju potem vlagal v predvajalnik in gramofon. In kakšen zvok je potem prišel iz 300-vatnih boksov, gnal jih je Yamahin ojačevalec s predojačevalcem. Zanj sem med počitnicami po srednji šoli delal skoraj tri mesece (2000 mark). Ko sem se pred 18 leti odselil od staršev, je tudi ta yamaha ostala pri njih, spravili so jo na podstrešje.
Zdaj hitim uresničit željo mladih upov. Včeraj sem pri serviserju dvignil yamaho, očiščeno, z novimi kondenzatorji, pripravljeno na hrumenje. Samo še par boksov, magari rabljenih, moram kupiti, starih nimam več. Ampak ta stara elektronska delikatesa bo igrala nama z ženo. Mladež v zgornje nadstropje dobi mojo dosedanjo sestavo, ojačevalec nad z zvočniki cerwin-vega, z malce skromnejšo, 100-vatno močjo.
Upam, da se bodo naši trije otroci s spoštovanjem in radovednostjo ozirali na polpreteklost in se pečali z njo tudi na drugih področjih, da bodo (še večkrat) v roke prijeli knjige, si ogledali starejše filme, ki niso le streljačine. Da se bodo zavedeli, kako dlje vidijo, če sedijo na ramenih svojih prednikov. Da ne bodo sveta doživljali samo prek gedžetov in interneta. Ker te instant predstave so pokvečene in grozljiva popotnica za odraslost.
Na nas, starših pa je, da jih usmerjamo. Ampak subtilno, tako, da se oni tega niti ne zavedajo. In to je najtežje.
