V četrtek, 19. junija, je prišel iz kraškega brezna Riesending na južnem Bavarskem tik ob meji z Avstrijo in nedaleč od Salzburga še zadnji jamar, ki je sodeloval v dramatičnem kar 11-dnevnem reševanju nemškega jamarja Johanna Westhauserja. Izkušenemu 52-letnemu jamarskemu raziskovalcu se je na globini okoli tisoč metrov podrl na glavo kup kamenja ter ga hudo poškodoval po glavi in prsih. Dva dni prej, v torek, je prišel iz jame dr. Rok Stopar, zdravnik internist iz Izole, član Jamarskega društva Dimnice iz Kopra in Jamarske reševalne službe pri Jamarski zvezi Slovenije, edini slovenski reševalec, ki je skupaj z več kot 200 kolegi iz Nemčije, Avstrije, Italije, Švice in Hrvaške sodeloval pri reševanju.
Brezno Riesending, po slovensko Ogromna stvar, so odkrili leta 1995, eden od jamarjev, ki so bili prvi v jami, pa je bil tudi Westhauser. Jamski vhod se odpira na nadmorski višini 1843 metrov v gorah nad Berchtesgadnom, kjer je imel Hitler svoje znamenito Orlovo gnezdo. Od leta 2002 jamski sistem Riesending sistematično raziskujejo in so v zdaj najgloblji in najdaljši kraški jami v Nemčiji namerili 19,2 kilometra rovov in 1148 metrov globine.
Prvi letošnji junijski konec tedna je bila v jami skupina izkušenih nemških jamarjev, ki so hoteli priti še dlje in še globlje, ko jim je načrt prekrižala nesreča. Takoj so ugotovili, da poškodovanec ne bo mogel sam priplezati iz globine, zato je eden od članov ekipe nemudoma odhitel na zemeljsko površje, do tja je potreboval 12 ur, in sprožil alarm.
Policija prepove pomoč
Po prvem klicu na pomoč izpred jame so vzeli stvar v roke bavarska policija, gorska straža in gorska reševalna služba. Kot se je izvedelo pozneje, je policija prepovedala kakršno koli prošnjo za pomoč iz tujine; izjema so bili reševalci iz Avstrije in Švice, menda zaradi jezika. Toda ko so po dveh dneh neuspešnega plezanja v globino ugotovili, da nesrečneža sami ne bodo spravili iz jame, je nekaj domačih jamarjev na lastno pest poklicalo svoje jamarske prijatelje v Italijo. Nekateri, med njimi stari prijatelj slovenskih speleologov Roberto Antonini iz Trsta, so nemudoma prišli na pomoč, vendar jih dva dni niso pustili v jamo, dokler niso spoznali, da sami nikakor ne bodo kos nalogi. Izkušeni Italijani v ponedeljek, 9. junija, niso samo prišli v rekordnem času do Johanna in tovariša, ki je bil ob njem, ter ponesrečenemu ponudili prve pomoči, ampak tudi zagotovili, da je poškodovanega mogoče prinesti iz globine.
Da bi bilo reševanje čim hitrejše, so hoteli Italijani prositi za pomoč še slovenske jamarske reševalce, vendar jim domačini tega niso dovolili. Roberto Antonini, ki je o nesreči takoj obvestil svojega jamarskega kolega z več raziskovalnih akcij na Kaninu in Rombonu Roka Stoparja, mu je dejal, naj bo pripravljen, da pride na pomoč, vendar mu je izkušeni slovenski zdravnik dejal, da bo prišel le, če ga bodo uradno zaprosili. O nesreči ga je sicer obvestila tudi njegova zagrebška zdravniška in jamarska kolegica dr. Lana Djonlagić, ki naj bi odšla na Bavarsko s hrvaškimi jamarji, a mlada mamica ni mogla tja.
Šesturni spust v temo
Šest dni po nesreči je dr. Stoparja spet poklical prijatelj Roberto in mu dejal, da nujno potrebujejo zdravnika jamarskega reševalca, da ta klic velja kot uradno zaprosilo in naj nemudoma pride v Berchtesgaden, kjer da je njegovo ime že zapisano med italijanskimi jamarskimi reševalci iz Furlanije - Julijske krajine. Slovenec je bil še isti dan na Bavarskem, s helikopterjem so ga odpeljali k jami v hribih, oblekel si je svoj jamarski kombinezon, si oprtal nahrbtnik z osebno jamarsko in medicinsko opremo ter se odpravil v temino. Nekaj manj kot šest ur je trajalo plezanje do globine okoli 950 metrov in nekako poldrugi kilometer daleč od jamskega vhoda, kjer mu je nemški zdravnik blizu četrtega jamskega bivaka predal ponesrečenca v nadaljnjo oskrbo. »Njegovo zdravstveno stanje je bilo zaradi hude poškodbe glave sicer kritično, vendar stabilno,« nam je dejal dr. Stopar.
Reševanje je po besedah slovenskega zdravnika potekalo gladko vse tri dni, kolikor je bil globoko pod zemljo ob ranjencu v nenavadni zdravniški službi. »Moji skrbi sta bili spremljanje ponesrečenčevega zdravstvenega stanja in terapija, kakršna je v izjemnih razmerah pri hudih poškodbah pač možna,« nam je povedal.
Primorski doktor je ranjenca po teh treh dneh, ko je spal le nekako pet ur, v globini 450 metrov pri jamskem bivaku številka dve predal v nadaljnjo oskrbo avstrijskemu kolegu, sam pa se je v torek, 17. junija, odpravil proti jamskemu vhodu. Dan pozneje je bil zvečer že doma.
»Jama je impresivna,« je navdušen dr. Rok Stopar. »Ima prav vse, kar imajo največje visokogorske jame, tudi slovenske: globoka notranja brezna, meandre, ožine, vode, le blatnih ožin nima, kar je njena prednost pred drugimi na svetu. V Riesendingu so največjo globino najbrž že dosegli, končne dolžine pa verjetno še ne.«
Seveda pa je njegova zadnja misel v pogovoru veljala nesrečnemu Johannu: »V jami smo mu pomagali, kolikor je bilo pač mogoče, šele v bolnišnici pa so lahko ugotovili, kako hude so njegove poškodbe in kakšne posledice bi lahko imele.«