Med nami še vedno obstaja precej stvari, ki niso bile ustvarjene za časa Slovenije, ampak prej; in ena malih skrivnosti (v bistvu pa velikih) je pojavnost koles pony, ki jih je davno tega proizvajala pokojna ljubljanska tovarna Rog, v kateri danes bivajo kulturniki, ki so propadli fabriki vdihnili neko drugo življenje. Rog je danes torej kulturni pojem, pony pa je kultni, in to že precej dlje; kako drugače pojasniti dejstvo, da se še po vseh letih, ko so jih prenehali izdelovati, mladina po mestih še vedno vozi s ponyji, ki se prenašajo iz generacije v naslednjo? Da so današnji vozniki mlajši od pesmi Bicikl Poni zasedbe Pro Arte, ki so jo izvedli na 24. festivalu zabavne glasbe Zagreb 1978? In da se kanijo navdušenci nad ponyji v klasičnih športnih opravah izpred desetletij čez teden dni na svojih kolesih znova odpraviti na vrh Vršiča v sklopu dogodka Red Bull Goni Pony?
Rog kot priložnost
Je pa še en drug trenutek, ki nam je ta teden lahko vrnil kanček tistega ponosa iz dni, ko smo Slovenci drugim še postavljali industrijske standarde (in polnili njihove proizvodne kašacitete, kot jih je proizvodnja ponyjev v Sarajevu); ko sta v začetku tedna predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac in predsednik uprave BTC Jože Mermal podpisala pismo o nameri, s katerim družbi napovedujeta sodelovanje pri obujanju blagovne znamke koles Rog, je dvokolesni feniks vstal od mrtvih, dasiravno prav zaradi vseh ljubiteljev koles ni nikoli zares zaspal.
A Rog nam (tudi moralno in ideološko) ponuja drugo priložnost: če smo fructale, barkave in radenske ter druge svoje paradne blagovne znamke prodali tistim državam, ki smo se jim nekoč rogali in jih podcenjevali, ker smo bili na boljšem kot oni, je Rog priložnost, da sami poskušamo kaj narediti s svojo preteklostjo – kar nam sicer ne gre pretirano od rok. Toda Rog je posebnost, kar potrjujejo tudi sodobne tržne raziskave: »Prepoznavnost znamke je še danes izjemna – Rogova kolesa pozna kar 92 odstotkov Slovencev,« navaja Mateja Celin iz Gorenja.
Prototip do septembra
Gorenje – ki je na nekdanjem tržišču imelo podobno kulten status kot Rog – se na kolo ne bo podalo neposredno, ampak bo za obujanje tega podjetja od mrtvih skrbela družba Gor kolesa, ki bo najprej delovala kot start-up podjetje. V začetku bodo v Gor kolesih zaposlili okrog deset ljudi, sčasoma pa se bo številka z rastjo proizvodnje in prodaje lahko tudi povečevala. To seveda ni niti krhelj zaposlitvenih zmogljivosti prvotne tovarne, ki je zaposlovala tudi po 700 ljudi in na leto izdelala do 350.000 koles. Ob Gorenju – ki je ustanovitelj in 61,5-odstotni lastnik družbe Gor kolesa – je lastnik manjšinskega dela BTC (38,5 odstotka Gor kolesa), v imenu slednjih pa Gorenje pojasnjuje, da si v BTC prizadevajo za razvoj slovenskega kolesarstva, hkrati pa iščejo nove poslovne priložnosti, zato so se zdeli naravna izbira.
Z današnjimi očmi ni najbolj jasno, kaj tako čudežnega je bilo na ponyju, razen dejstva, da se na njem prav vsak lahko počuti otroka; nemara je bila skrivnost v takratni potrošniški družbi, ki je ponujala manj kot današnja; pony je bilo mogoče razstaviti na dva dela, kar je bila glavna prednost pri pakiranju v avtomobile, sicer pa ni bil pretirano varen. Po navadi je kolo poželenja prišlo v roke otroka, ko je obiskoval osnovno šolo, nekateri ga nikoli niso nehali voziti; drugi so jih hranili v kleteh, kjer jih odkriva in restavrira naraščaj.
Prototip prvega osveženega in izboljšanega ponyja iz Gor kolesa naj bi bil nared septembra letos: »Osnovna oblika bo ostala prepoznavna, poudarek pri novih ponyjih pa bo na zagotavljanju kakovosti in dizajnu, kar bomo zagotovili z lastno dejavnostjo raziskav in razvoja ter lastno montažo,« sporočajo iz Gorenja. Prepoznavno obliko nameravajo osvežiti s sodobnim videzom, kakovostnimi materiali, izboljšano ergonomijo ter zložljivostjo, ki so jo v Rogovih poznih letih opustili. »Za razliko od prejšnjih bodo pri novih ponyjih na voljo tudi številne različice in dodatki, tako da bodo kupci lahko videz in funkcionalnost svojega kolesa karseda prilagodili svojim željam in potrebam,« pa proizvajalci denarnice svojih kupcev že vnaprej masirajo z dobrimi obeti. Včasih v majhni črni neugledni plastični šatuljici, ki je visela na ponyju, nismo nosili ničesar razen večnamenskega ključa za odvijanje gum, ali pa še tega ne. Ampak sodobni časi imajo večje potrebe, kot je bila včasih domišljija.
Naprej
v preteklost?
Cene so bile pri ponyjih vedno ena bolj privlačnih strani; še v današnjem liberalnem kapitalizmu so cene rabljenih na spletu med 50 in 150 evri, kar je pravšnja bagatela v primerjavi s cenami sodobnih koles. Direktor družbe Gor kolesa Rok Lesjak pravi, da se bodo pri ponudbi koles usmerili v srednji cenovni razred. Prvi ponyji bodo predvidoma na voljo prihodnjo pomlad, najprej v Sloveniji, nato pa načrtujejo prodajo tudi na Hrvaškem in v Srbiji; leta 2018 naj bi sledila še gorska, cestna in e-kolesa znamke Rog. Blagovna znamka je bila ena cenejših postavk, saj bo Gorenje zanjo odštelo dobrih 40 tisočakov.
Leto 1965, ko so v Rogu izdelali prvega ponyja, se danes zdi oddaljeno svetlobna leta; telefoni so potrebovali žico, televizije antene, ljudje pa niso potrebovali gorskih koles. Prihodnost ponyja ter preostalih Rogovih izdelkov se prav tako zdi negotova v krhkem svetu, ki premore res globalno konkurenco (ter podjetja, ki kopirajo uspešnice). Sicer tudi pony naj ne bi bil plod domače pameti, ampak kopija italijanske grazielle, ki je z leti dobila svoj(stven)o tržišče in svojo identiteto. Dobre zgodbe se lahko ponovijo. A pravo vprašanje je, ali smo jih sposobni ponavljati Slovenci. Tokrat bi lahko celo uspelo.