V jugovojski bi princ William dobil en teden dopusta, spočel je bodočega soldata, za hčerke je bilo samo tri dni nagradnega. Zadostil je tudi eni tretjini Konfucijevega nauka, da moški izpolni poslanstvo, ko zaplodi sina, napiše knjigo in posadi drevo.
Predvsem pa je končno zadovoljenih 99 procentov sveta. Zdi se mi, da so bili vsi prilepljeni na elektronske medije, časopisi, ki so še imeli čas, da natisnejo večerno novico o rojstvu tretjega v vrsti za prestol, so bili razgrabljeni. Najbolj znani otoški tabloid The Sun se je za en dan celo preimenoval v otroškega, The Son (sin).
Od nekdaj se čudim fascinaciji s kraljevimi familijami, predvsem britansko. Kako se imajo lahko Britanci za zibelko demokracije, hkrati pa klečijo pred posamezniki, ki niso vedno pametni, še manj lepi in, kar je najpomembneje, sploh ne nujno dobri in pošteni? Samo zato, ker so pač prave plave krvi. Prav patetično se mi zdi, če se narod identificira ob pomoči tako malo (malih) ljudi. »Ponosen sem, da sem Britanec, Bog blagoslovi kraljevo družino in ta trenutek zlasti Catherine,« je tipičnega podanika Johna Loughreyja, ovitega v Union Jacka, razganjalo od domoljubja. Bil je samo eden v večtisočglavi množici, ki je dobrih 12 ur vztrajala pred porodnišnico na žgočih 33 stopinjah Celzija.
Slovenci so se od britansko-evropsko-svetovne norije, hvalabogu, kar distancirali. Komentarji na spletu: »Otočani živijo še v času srednjega veka, Elizabete prve.«, »... rodila je tako kot vsaka druga normalna ženska, zdaj pa, prosim, če že gremo naprej s svojimi življenji! in, zame zmagoviti, »Bogami, to je pa kr mal hujš kot pri Črtomirju.«
Je bilo pa tudi meni v ponedeljek vroče. Ne zaradi kraljevega rojstva, ampak vsaj zame mnogo pomembnejše podražitve bencina za kar pet centov. Pa sem si tudi jaz tako kot John nazadnje oddahnil, ker se je še kar dobro končalo – vlada je znižala trošarine.
