LJUBLJANA – Niti na radiu Ognjišče niso mogli ponuditi kaj več, kot da so na jezne klice poslušalcev povabili k molitvi za upokojenega nadškofa Alojza Urana ob pripombi, da je »včasih ali pa celo pogosto težko razumeti Božji načrt, a čez čas se izkaže, zakaj sta potrebni bridkost in grenkoba«. So pa ob razmišljanju, kako veliko je v naši družbi narobe, izpostavili: »Še več, preveč je narobe tudi v slovenski Cerkvi. In kaj bi na našem mestu storil Jezus? Molčal vsekakor ne bi, iskal bi resnico in predvsem pričeval.«
Molk preglasil šum
Cerkveni vrh je molk, s katerim je dodobra razjezil vernike, presekal s skupno Uranovo ter Stresovo izjavo, da je prvi »po pogovorih v Vatikanu v pokorščini sprejel navodilo, da se v bližnji prihodnosti začasno umakne iz Slovenije«, ter upanjem, »da bo odsotnost pripomogla k pomiritvi in da se bodo nesporazumi pojasnili«. Piko na i je vsaj za zdaj postavil Andrej Saje, generalni tajnik Slovenske škofovske konference, ko je na nacionalni televiziji, rekoč »da je šlo v tem primeru za komunikacijski šum med Uranom in Svetim sedežem«, pojasnil, da mora Uran iz Slovenije – slišalo se je tolažilno, da ne dlje kot le v bližnji Trst – zaradi domnevnega očetovstva. Ki ga Uran sicer vztrajno zanika. Pesem ptic trnovk na slovenski način? Kakor koli že, nespodobno vztrajen molk je preglasil Sajetov oziroma vatikanski šum.
Cerkveni dostojanstveniki onemeli
Kratek pregled Uranovega življenja začnimo s tem, da se je kmečkim staršem v Spodnjih Gameljnah rodil 22. januarja 1945. Za ljubljanskega pomožnega škofa je bil imenovan decembra 1992, že naslednji mesec ga je v Rimu v škofa posvetil kar papež Janez Pavel II. Kot edinega med vsemi slovenskimi škofi! Kljub temu so leta 2004 v nadškofijskem dvorcu, ko je apostolski nuncij Santos Abril y Castelló prebral, koga je papež izbral za naslednika Franca Rodeta, dostojanstveniki onemeli. Šokirani. Iz neprimerno dolgega, zato pa očitno pristnega šoka so se izvili šele potem, ko se je na Uranovih ustnicah zarisal blag nasmešek. V kuloarjih se je namreč vztrajno šušljalo, da bo Rodetov naslednik Anton Stres. A je moral na ljubljanski sedež čakati še štiri leta. Vmes si je Uran utrdil priljubljenost, kakršna gre ljudskim škofom. Povsem drugače kot predhodnik Rode Uran ni iskal priložnosti za sejanje razprtij. Je pa zbolel, a ni kazalo, da tako usodno, da bi ga bilo nujno na vrat na nos umakniti, kot so ga.
Šelestenje bankovcev
Umaknjenemu Uranu so, kjer koli se je pojavil, ljudje še kar naprej izkazovali spoštovanje. Le koga bi motilo, se ne bomo spustili na spolzka tla ugibanj. Že vrabci na strehi pa čivkajo, kar je tudi uradno potrjeno, da je z Uranom obračunala vatikanska Kongregacija za škofe. Mimogrede, njen član je tudi kardinal Rode.
Zakaj so Urana zares umaknili iz domovine, Cerkev najbrž nikoli ne bo priznala. Zgodba o očetovstvu, ki jo prodajajo kot razlog za surovo ukrepanje, ne zdrži niti zato, ker so govorice o Uranovem očetovstvu že prastare, in če bi jim kurija želela prisluhniti, bi jim že ob škofovskem imenovanju pred dvema desetletjema!
Odstavljati so ga začeli že leta 2004
Iz virov blizu nadškofijskemu dvorcu je pricurljalo, da se je Uran začel odstavljati že 25. oktobra 2004. Tega dne je bil namreč imenovan za 34. ljubljanskega ordinarija in petega metropolita. V spominu je ostala Rodetova izjava ob Uranovem imenovanju, da gre za slabo kadrovsko izbiro. Odločilen, da je bil izbran Uran, pa naj bi bil nuncij Castelló. Ta naj Rodeta ne bi maral, zato se je zavzel za tistega, ki je bil po značaju in ravnanju njegovo nasprotje. Nekaj je na tem, saj vidimo, da ljudje zdaj Urana primerjajo s Šuštarjem, z Rodetom pa prav nihče. Uran bi moral v tujino menda že pred meseci, pa naj bi z odhodom malce zavlačeval.
Iskanje greha
Naglavni greh seveda ne more biti očetovstvo, saj bi ga, če bi želeli, zlahka dokazali ali ovrgli. Nekaj drugega je – Uranovo nasprotovanje cerkvenemu paktiranju z neko banko, morda jih je več, pri čemer je proti drugemu, glavnemu nasprotnemu dostojanstveniku, pogorel. Proti tistemu, ki mu je – ne tako dolgo nazaj, da bi že pozabili – na lobističnem parketu tako nerodno spodrsnilo, da je prišlo celo v javnost.
Rode ob Uranovem odstopu
Kardinal Rode je Uranov odstop pred tremi leti pospremil tipično po svoje – formalno neoporečno, toda s prefinjenim sarkastičnim odtenkom: »Pet let se je (Uran) z vsem žarom svojega srca razdajal Božjemu ljudstvu in izgoreval za sveti evangelij, kar je vplivalo tudi na njegovo zdravje.«
