LJUBLJANA – Ljubljanski živalski vrt, ki so ga zaradi žledoloma morali za nekaj časa zapreti, obiskovalce spet sprejema že od srede februarja. Seveda so poskrbeli tako za varnost obiskovalcev kot živali z odstranitvijo polomljenega drevja. In kaj menite, po kateri živali obiskovalci največ povprašujejo? Po tisti, ki je ni, seveda – po zdaj že slavni risi, ki je pobegnila na svobodo, kjer se občasno prikazuje rožniškim tekačem in sprehajalcem, toda ujeti se ne pusti.
Zlata svoboda
V začetku februarja je pet podrtih dreves napravilo 50 metrov dolgo vrzel v ograji risov. Ker se je drevje nenehno podiralo, ograje sprva še ni bilo mogoče popravljati. Risji par se je zaradi navajenosti kljub odprti poti na svobodo nekaj časa še zadrževal v ogradi, potem pa se v noči na 4. februar odpravil najprej na sprehod po živalskem vrtu. Risoma so sledili po večjem delu vrta, prestrašene Ljubljančane pa mirili: »Na srečo ljudem, kar lahko sklepamo po njuni naravi, nista nevarna. Nevarnost zaradi podirajočega se drevja krepko presega njuno.«
Samec je zaradi lakote pokončal gamsa, a ko se je vrnil po nov zalogaj, se je ujel v živolovko. Očitno od samca previdnejša samica pa se po enem mesecu še vedno vsem pastem uspešno izmika. Na srečo, vedno znova poudarjajo v živalskem vrtu, ljudem ni nevarna. Zdrav ris nikoli ne napade človeka, na drevo pa spleza le izjemoma – toda ta risa spada k izjemam, saj je že prej znotraj ograde večino dneva preživljala na hrastu ali smreki. Ni pa pred njo varen noben ptič, najbrž se hrani še z manjšimi sesalci.
Koga obvestiti Iz živalskega vrta prosijo vsakogar, ki bi riso videl ali našel njen plen, da jih nemudoma obvesti na telefonske številke 051 441 123 ali 051 441 134 ali 051 441 131. Potem naj, če je le mogoče in varno, njeno gibanje spremlja do prihoda ekipe. Vljudno prosijo, da je ne bi plašili s teritorija niti je zasledovali s psi. Risa bi lahko v stiski zasledujočega psa tudi napadla. |
Sposobna
preživetja v naravi
Risa, ki je stara pet let, je k nam prišla iz živalskega vrta v nemškem Chemnitzu in pripada karpatski podvrsti risov, v Sloveniji ponovno naseljeni leta 1973.« Tako kot dve leti starejši samec je prišla pod Rožnik s priporočilom za razplod, ker sta iste podvrste in nista v sorodu. A prave privlačnosti med njima ni, iskrica ni preskočila, so povedali v živalskem vrtu: »Tadva nista skladen par, saj nimata mladičev.«
Odkar ni več snega, teren pa je ves čas razmočen, ubežnici težje sledijo. Občane, ki bi jo srečali, prosijo, naj to sporočijo živalskemu vrtu. Klice prejemajo, ni pa šlo vedno za riso.
Že ob pobegu so o njej dejali: »Mislimo, da lahko sama preživi v naravi.« Potrdila je, da res.
Pri svojih zasledovalcih vzbuja tudi lepe občutke: »Romantični pogled skozi drevesne veje na polno luno na vzhodu in rahlo sneženje na Rožniku, za ozadje pa prelepa nočno osvetljena Ljubljana, je bila nagrada ekipi, ki je nedeljski večer in noč namesto v naslanjaču ob televizorju preživela pri nočnem sledenju rise. To romantiko je nenadoma prekinil zvok piščali lovskega kinologa, ki je oponašala zvok poljskega zajca, ko ga upleni plenilec ('zajčji vek'), saj ta zvok lahko privabi riso.«
A je ostala skrita. Skladno z vedenjskim vzorcem samic v naravi si je domači Rožnik izbrala za svoj teritorij, kjer tudi vztraja.
Srečanje ob poti
Nazadnje je riso srečal Luka Valas: »V nedeljo zvečer, ko sem šel teč, me je okrog pol osmih nemalo presenetila, ko je ležala ob poti med gostilno na Cankarjevem vrhu in podrto hišo na Drenikovem vrhu. Pozneje sem izvedel, da jo je ekipa, ki jo išče, zadela z uspavalnim nabojem, zato je bila nekoliko omotična. Ob srečanju tega seveda še nisem vedel. Poklical sem 113, oni naprej živalski vrt, ki je imel ekipo že na terenu, a na drugem koncu. Poklicali so me, in medtem ko smo se začeli usklajevati, kam naj pridejo, se je risa začela umikati po gozdu levo od poti. Ker sem imel na glavi baterijsko svetilko, sem ji zlahka sledil kar kakšnih dvajset minut. Premikala se je počasi, hodil sem za njo – ker se ji oči svetijo, jo zlahka vidiš.«
Potem pa: »Ko se je z dvema avtomobiloma pripeljalo kakih deset ljudi z dvema psoma, se je na hitro umaknila.«
Od žleda polomljena debla in vejevje so za človeka resna ovira: »Ko jo izgubiš, jo težko spet najdeš. Ker je na Rožniku toliko njenih sledi, ji tudi psi težko sledijo, vrteti se začno v krogu.«
Tako se je končalo še eno človekovo srečanje z rožniško riso, pri čemer Valas poudarja: »V nobenem trenutku ni bila napadalna, čeprav tudi ne bi mogel reči, da bi se opazno umikala. Ko je ležala, je bila videti kot malo večja mačka, stoje je pa kar velika. Če povzamem – prijazna muca je bila videti.«
