KOČEVSKA REKA – Ris, plaha, kratkorepa mačka, v Sloveniji najbolj ogrožena vrsta sesalcev, je izjemno redka žival tudi v svetovnem merilu, podučijo zapisi v ducatih strokovnih priročnikov, ki podrobno, poleg medveda in volka, opisujejo naravo te tretje vrste zveri naših teritorijev.
V 20. stoletju so ga popolnoma iztrebili, pred 43 leti pa spet naselili v najbolj prostranem slovenskem gozdnatem prostoru, v Kočevskem rogu. Tudi Cirilu Štrumblju, takrat zaposlenemu v državnem lovišču na Kočevskem, se ob spominih na dolg protokol, ki je spremljal premestitev treh samic in treh samcev iz Slovaške (tam so jih odlovili) v Slovenijo, široko smeji. Drugega marca 1973 so jih po 37 dneh karantene v opusteli vasi Trnovec spustili v tamkajšnje gozdove. Populacija (ugotovitve ob tridesetletnici poselitve) je bila dokaj ugodna, deset let pozneje pa stroka bije plat zvona. Risov je v naših gozdovih vse manj. Tisti, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postregli z izračunom, so se krepko zmotili: ocenjevalo se je, da je risov okoli 220, v resnici pa jih je takrat živelo v Sloveniji od 70 do 80, danes pa le okoli 15 odraslih, ugotavljajo. Edina rešitev zanje je osvežitev krvi − priselitev novih živali iz druge populacije, s čimer bi zagotovili sveže gene.
Mali čudež
Risa je v naravi težko opaziti in tudi iz besed slovenskih vojakov, Primorca Aleša Podreke iz Tolmina in Štajerca Zvonka Ribiča, doma je iz Majšperka, je razbrati, da se še kako dobro zavedata, da se jima je tistega petkovega popoldneva prikazal mali čudež. Njuna zgodba, ki jo je pisal med 10 in 15 kilogrami težak ris, bo težko razumljiva predvsem za okoljevarstveno stroko. Pravzaprav je najbolj nenavadno igrivo vedenje zverinice, ki se jima je celo nastavila v fotografsko pozo.
Iz Primožev pri Kočevski Reki, kjer sta na trimesečnem tečaju za vodnika službenih psov, sta malo po tretji uri ob koncu delovnega tedna na poti domov z avtomobilom odrinila proti Ribnici. Beseda je dala besedo, kramljala sta tudi o zgodovini teh krajev in kajpak o cesti, ki od odseka iz Jelendola proti Primožem pozimi ni prevozna in tudi ne kategorizirana (leta 1992 so na horuk v nekaj dneh gozdno pot asfaltirali zgolj za potrebe Slovenske vojske, ta je začasno postojanko imela v Kočevski Reki). Takrat ju je nenadoma, približno tri kilometre od Primožev, zmotila čudna žival.
»Sto metrov pred nama je stala, na desni strani ceste, pod bankino. Mar ni to moj pes, se mi je utrnila misel. Kje pa! V kletki je med svojo vrsto ostal na varnem. Hm, kaj bi to bilo? Po pričevanjih v teh krajih lahko najpogosteje srečamo srnjad, jelenjad, medveda … Tudi volkovi tod kolovratijo, a le redko komu uspe, da bi jih videl,« je Zvonko ugibal. »To je mačka, ampak tako velike še nisem videl,« je Aleš rekel Zvonku, ki je že imel v roki mobilni telefon. Ura je bila natanko 15.57.
»Prikazal se nama je ris,« sta šepetajoč prikimala. Ko se je presenečenje poleglo, je bil plenilec že deset metrov nad cesto, na gozdni jasi. Meni nič tebi nič se je kar ulegel med drevesi in, ne da bi kazal kakšno prestrašenost, zrl proti vojakoma v civilnih oblekah.
»Ja, prva misel je bila, čim prej ga ujeti v objektiv, da ostane spomin in pričevanje, saj bi nama težko kdo verjel, da sva od blizu videla risa, ki je bil bolj len kot poskočen,« se nasmiha Aleš. Zvonko pa doda, da sta bržkone edina svetovljana, ki se jima je tako velika mačka malone nastavila pred objektiv, če pa bi bila malo bolj vztrajna, se pošalita, bi se lahko šla foto safari ali celo naredila še selfie.
Ko sta večino posnetkov naredila iz avtomobila, sijoča od zadovoljstva, sta stopila na asfalt in ga večkrat vabila: Muc, muc, muc, pridi... Takrat se je ris, očitno sit po gostiji z manjšo srno, počasi dvignil na noge, se še enkrat ozrl nazaj in se korak za korakom izgubljal v gozdu. Nekje vmes se je ustavil in visoko dvignil sicer kratek rep – takrat se je na konici uhljev pokazal čop dlak, ki ga pri drugih mačkah ni – ter tako Alešu in Zvonku simbolično pomahal v slovo. Vzhičena od doživetja sta se mimo table s tropom medvedov pod vzpetino Strmec, ki nakazuje vhod v občino Kočevje, odpeljala k domačim, s komaj verjetno popotniško zgodbo.
| Mladič odvržen iz tropa Miran Bartol, zadolžen za visoko divjad na kočevski območni enoti zavoda za gozdove, potrjuje domnevo, da naj bi na širšem Kočevskem videvali štiri pare. Ta, ki se je pustil fotografirati, je verjetno lanski mladič, ki je bil preprosto odvržen iz tropa. Primer je zagotovo nenavaden, lahko je tudi poučen v luči izumrtja risa. Opozoril je tudi, da so danes vsi risi med seboj tako sorodni, kot da bi bili bratje in sestre. Da bi zmanjšali posledice nadaljnjega parjenja v sorodstvu, je edina možnost osvežitve krvi poseljevanje. |
