Ris na pragu izumrtja

Slovenski lovci že zelo dolgo spremljajo prostoživeče živali v naravi, žal pa se danes njihove ugotovitve skoraj ne upoštevajo oziroma obtičijo v birokratskih mlinih. V zadnjih stoletjih so graščine vodile tako imenovane knjige odstrela z bolj ali manj natančno evidenco o uplenitvi posameznih vrst divjadi. Leta 1874 je Avstro-Ogrska predpisala zbiranje lovske statistike, podatki pa so bili nato objavljeni v samostojnih publikacijah in tedanjih lovskih časopisih. Tako imamo ohranjene podatke za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko.

Po prvi svetovni vojni je potekalo zbiranje podatkov po navodilih načelnika gozdarskega oddelka pokrajinske vlade za Slovenijo, pozneje gozdarskega odseka kmetijskega oddelka Dravske banovine. Lovci so morali po zakonu o lovu zbirati in posredovati podatke za lovno statistiko. Podobno je bilo tudi po drugi svetovni vojni, lovci pa so pri zbiranju podatkov za številne raziskovalne projekte sodelovali z različnimi raziskovalnimi ustanovami doma in v tujini.

Vse več šakalov

Tudi danes je za trajnostno in učinkovito upravljanje vseh vrst divjadi velikega pomena sistematično spremljanje (monitoring) stanja in razvoja populacij, ki mora temeljiti na predpisanem čim bolj določenem in ponovljivem zbiranju različnih podatkov in informacij. Prav na temo monitoringa v lovstvu, o njegovem pomenu, možnostih in priložnostih so se nedavno v sklopu 8. Slovenskega lovskega dne, ki ga je organizirala Lovska zveza Slovenije (LZS), lovci in strokovnjaki s tega področja, tudi iz tujine, zbrali na posestvu Jablje pri Mengšu.

Eden od sodelujočih na posvetu je bil dr. Hubert Potočnik z biotehniške fakultete v Ljubljani, asistent na oddelku za biologijo, ki je opozoril na ugotovitve monitoringa šakala v Sloveniji. »Za nekatere rastline in živali (izjema so kulturne rastline in udomačene živali, op. p.) so izginjanje vrst in globalne spremembe priložnost, da zaradi manjšega selekcijskega pritiska na določeno ekološko nišo naselijo, malone kolonizirajo nova območja in po naravni poti, čeprav zaradi ključnega posrednega človekovega vpliva, razširijo ali spremenijo svoje naravno okolje. Ena izmed teh vrst je tudi šakal, ki se v zadnjih desetletjih z Balkana uspešno širi proti srednji in vzhodni Evropi, torej tudi k nam,« pravi Potočnik.

Na seznamu lovnih vrst

Tudi predsednik LZS mag. Lado Bradač opozarja, da so šakali že pri nas, vse več jih je, celo na pragu Ljubljane: smetišče na Barju je njihov priljubljen rajon, šakal je pač mrhovinar. Ob izkušnjah izjemno hitre rasti populacije šakalov v nekaterih sosednjih in bližnjih državah (Madžarska, Hrvaška, Srbija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina), kjer je rast populacij v 15–20 letih dosegla tudi stokratno povečanje, so leta 2014 šakala v Sloveniji uvrstili tudi na seznam lovnih vrst, ki pa se zaradi birokratskih razlogov ne izvaja. Šakal naravnega sovražnika skoraj nima, izjemno hitro se plodi, samice imajo vsako leto šest, sedem mladičev, ki praviloma vsi preživijo. Monitoring šakala bo torej, zlasti v prihodnje, podobno kot to velja za velike zveri, kompleksen proces, ki ga bo treba izvajati na celotnem območju njegove stalne prisotnosti, za kar pa bo treba vključiti tudi ustrezno usposobljene lovce. Glede šakala se je pred dnevi na Madžarskem, kjer se spopadajo z istim problemom, mudila delegacija LZS. Lada Bradača, Ludvika Ritoperja in Mirana Zupančiča je sprejel madžarski resorni minister, kar jasno pove, kakšen pomen dajejo naši sosedje problematiki šakala in kako pri tem upoštevajo lovce.

Le še 15 odraslih risov

Na Lovski zvezi Slovenije zadnja leta javnost in ministrstvo za okolje intenzivno opozarjajo tudi na problematiko ogroženosti risa pri nas, stanje populacije je izjemno kritično, čeprav je država risa že davno prepoznala kot avtohtono vrsto, ki spada v naš ekološki prostor. V Sloveniji se je v zadnjih petnajstih letih število te živali drastično zmanjšalo. Po nekaterih ocenah pri nas živi le še od 10 do 15 odraslih risov, iz nekateri predelov Slovenije pa so že povsem izginili. LZS je kot partnerica sodelovala pri pripravi strategije ohranjanja in trajnostnega upravljanja risa v Sloveniji za obdobje 2016 do 2026, ravno tako pa sodeluje pri pripravi projekta, ki predvideva njihovo doselitev.

Dinarska populacija risov je nastala ob sodelovanju slovenskih lovcev z naselitvijo treh parov iz Slovaške leta 1973. Po uspešni začetni rasti populacije, ko se je številčno in prostorsko krepila, je po letu 1993 začela številčno usihati. Največjo grožnjo nadaljnjemu obstoju risa pri nas predstavlja parjenje v sorodstvu, posledice so z vsako generacijo izrazitejše, pojavlja se degeneracija, število mladičev je majhno, če ima samica tri mlade, kar je največ, preživi le eden. Dejstvo je, da je slovenski prostor za risa kot izrazito teritorialno žival precej razdrobljen. V skrb vzbujajočih razmerah, ko imamo v Sloveniji le še nekaj odraslih risov z nerednim razmnoževanjem in je populacija kritično ogrožena in se lahko zgodi, da bo znova izginil iz naših gozdov, je treba hitro in sistematično ukrepati. Poleg strategije in akcijskega načrta ohranjanja in upravljanja risa bo čim prej treba realizirati tudi doseljevanje posameznih živali, opozarjajo na LZS, kjer pričakujejo, da bo država letos pristopila k financiranju projekta doselitve in ohranitve te živali.

Slovaki bi nam rise podarili

Tradicija upravljanja velikih zveri je izrazito varovalno usmerjena. Več kot 80 odstotkov lovcev podpira mnenje, da je treba risa ohraniti za prihodnje generacije, kar je za upravljavce obvezujoče. Pomembno je tudi usklajeno delovanje med Slovenijo, Hrvaško, Italijo in Avstrijo, saj lahko le-tako pričakujemo, da bomo risa obdržali.

»Problem pravzaprav sploh ni tako velik in težko rešljiv. Ker imamo zlasti s slovaškimi lovci oz. njihovo zvezo prijateljske odnose, ne bi bila nobena težava kupiti nekaj risjih parov na Slovaškem, saj tudi cena ni visoka. Morda jih niti kupiti ne bi bilo treba, saj nam bi jih Slovaki kar podarili,« pravi predsednik naše lovske zveze mag. Lado Bradač.

Kdo preprečuje 
odstrel kormoranov

Pred leti je bilo pri nas ustanovljeno Društvo za preučevanje rib Slovenije. Osnovni namen delovanja društva je varovanje sladkovodnih rib in njihovih habitatov z raziskavami, naravovarstvenimi aktivnostmi, popularizacijo poznavanja sladkovodnih rib, izdajateljsko in izobraževalno dejavnostjo ter sodelovanjem z drugimi sorodnimi nevladnimi in vladnimi organizacijami.

Društvo si je nedavno zadalo tudi nalogo opozoriti javnost in odgovorna ministrstva, zlasti tisto za okolje in prostor, na pravico rib, tudi plemenitih lipanov in postrvi, ki naše reke naseljujejo že stoletja, da jim ne odvzamemo jezov, prodišč, plitvin, brzic in tolmunov, v katerih živijo.

»Mi se trudimo, da bi v Sočo vrnili populacijo avtohtone soške postrvi, potem pa priletijo kormorani, čaplje in race žagarice in izničijo dobršen del našega truda,« pravi Blaž Zidarič, strokovni sodelavec (ribogojec) ribogojnice v Kobaridu, ta sicer spada pod Zavod za ribištvo Slovenije, ki upravlja zgornji tok Soče in tamkajšnje pritoke. V gojitvenih bazenih lahko ribji zarod zaščitijo z mrežo, v naravi pa so prosti plen ptic, ki jih v naših krajih nikdar ni bilo, vsaj ne v takšnem številu. Skratka, za usodo rib tistim najodgovornejšim ni mar.