Ribo so obogatili, jasno, s cvičkom!

NOVO MESTO, SADINJA VAS – »Dolenjci rib nismo vajeni jesti!« so njihovi mentorji soglasno zatrjevali. Karavana osnovnošolcev, ki obujajo slovensko kulinarično dediščino, pa se je tokrat ustavila prav tu, v tej prelepi cvičkovi deželi! Najprej v Hiši kulinarike v središču Novega mesta, zatem še v Gostilni Novak v Sadinji vasi nad Žužemberkom in Dvorom.

Res je, izvedeli smo, da ribe nikoli niso bile na vrhu dolenjskih jedilnikov, da so jih kolikor toliko uživali le tisti, ki so živeli blizu rek in potokov. »Če nisi živel v bližini tekočih voda, nisi imel rib in jih tudi nisi znal pripraviti!« Še najpogosteje so jih uživali pastirji, ki so si ribjo pojedino pripravili med čuvanjem živine. »Riba tu ni imela nikoli takšne veljave kot jo ima svinja!« Tisto, da je najboljša riba svinjska, smo tako ali tako že vedeli! Nismo pa vedeli, da je bila ponekod na Dolenjskem tako cenjena, pravzaprav praznična in delikatesna, da so jo jedli le ob nedeljah »in za veliko noč!« Na Škocjanskem so šli, denimo, celo v blagovno menjavo, v Sevnico nosili vino, v zameno zanj pa prinesli – ribo. Predvsem podust, ki se je prišla tjakaj drstit.

Stane Omerzu, veliki poznavalec rib, nam je ob tem razkril, da je na Dolenjskem mogoče ujeti klene pa postrvi, da je tukaj nebeška riba lipan, ki pa se je ne da kupiti, da so tu še platnice, bele ribe, podobne podusti, ki jih plovčkarji navadno lovijo po travnikih, ko Krka tako kot zdaj naplavlja. »Da je z naskokom najplemenitejša riba – sulec! Ki ga imamo le še mi!« je poudaril. »Hrvatje in Srbi so ga že itak iztrebili, nekaj ga je le še v bosanski Uni, v Nemčiji pa je zelo drag in tako nedostopen navadnim smrtnikom!«

Na Turistični kmetiji Novak smo se tedaj zazrli v 1,35 metra dolgega sulca, »največjega športno ujetega vseh časov«, ki se je šopiril tam na zadnjem zidu. Ujel ga je Edo Janoš. »Ribolov sulca je najelitnejši ribolov, primerjamo ga lahko z lovom na tigra v Indiji ali pa na leva v Afriki!« je plastično razpredal sogovornik. Normalno, saj je sulec največja postrv, prava trofejna riba.

Nedaleč od omenjene trofeje so Navihani sulci v tistem že pripravljali – file sulca. Sedmošolci Peter, Matej, Žiga in Dejan s škocjanske OŠ Frana Metelka so ga najprej sfilirali, narezali na manjše kose, posolili in osušili ter spekli. Zraven so, saj projekt obujanja jedi naših babic zahteva poleg ribje še močnato jed, pripravili še ajdovo kašo, ki so jo njihove starejše učiteljice nekoč za zajtrk jedle. Skuhali so jo in vse skupaj ovenčali še s porom, korenjem, peteršiljem, ker pa je v njihovi bližini tudi vas Bučka, tudi z bučkami. Njihova mentorica Sabina Klemenčič je bila navdušena nad rezultatom. Normalno, saj je bila jed okusna, kot da bi jo pripravil sam Rok Vovko iz rateške novovalovske gostilne, ne pa ti komaj 12-letni fantiči.

Vodja kuhinje te škocjanske šole Janez Turk je budno spremljal svojo ekipo, ekipo favoriziranih Škocjanskih krapov. Kaja, Maja, Gašper in Seba iz 8. razreda so se podali, lahko bi rekli – kar proti Vojvodini. Tam je ribji paprikaš prvovrstna jed, tudi tam to jed na žlico ustvarjajo iz krapov. Teh je kar nekaj tudi v ribnikih okoli Škocjana. Preprosto: krapa so sfilirali, ga narezali, pomokali, na hitro popekli, na preostali maščobi spražili čebulo, česen, dodali še paradižnik pa peteršilj, vse skupaj zmešali, osolili, poprali, odišavili z lovorjem, rožmarinom, namesto belega vina pa – saj so le Dolenjci – dolili cviček. Zraven so hoteli postreči še z ajdovimi žganci, a tako kot še marsikatera druga ekipa niso hoteli tvegati, pa tudi nasploh se ajdovi ne bi tako dobro prilegali k ribam. Zato pa so toliko bolje pripravili koruzne, zabeljene z ocvirki – in slavili!

Za seboj so pustili tudi Knapce z OŠ Krmelj, Blaža, Matijo, Jana in Tjašo. Ob hrustljavi postrvi teh devetošolcev na prepraženi zelenjavi s špinačnim pirejem, zraven pa še z značilno močno rudarsko jedjo iz njihovega kraja – zaroštanemu močniku (osukanec, to je vmešana jajca z moko, so zakuhali, prepražili na maslu in dodali kuhanemu močniku), je hočeš nočeš moral zapresti tudi lastnik Boris Novak – »kapo dol, da so se lotili tako zahtevnih jedi!« – ki je tako kot Jacques Gros iz žužemberške občine, že omenjeni Omerzu ter vodja kulinaričnega dogodka, že tretjega po vrsti, Anka Peljhan, ocenjeval jedi, ki jih je pripravljala 24-članska prihodnost dolenjske kulinarike. In bili več kot navdušeni! Zaradi tega so v polfinalno tekmovanje morali povabiti še Podgurske pobce z OŠ Grm, Alena, Miho, Domna in Vida. Ti so na najpreprostejši način spekli postrv in iz pozabe obudili dolenjske žlinkrofe, ki so jih nadevali s proseno kašo in suhim mesom. »Polili smo je še s pregreto smetano!« je povedala mentorica teh devetošolcev Valentina Žefran. »Domače mleko smo nalili v latvico, v pečici rahlo zapekli in smetano pobrali z vrha.« Mmmmmmm!

Nore postrvi

Kot rečeno: samo nekaj dni prej smo bili v novomeški Hiši kulinarike priča ognjemetu kulinaričnega znanja, ki so ga že osvojile učenke in učenci z OŠ Drska. Njihova mentorica Jožica Muhič je seboj pripeljala kar osem ekip oziroma 32 kuharčkov. Tudi ti so skušali obuditi že pozabljeno, seveda jim je uspelo! Lahko izdamo, da so bili nastopajoči zastavonoše tiste najpristnejše igrivosti, zaradi katere je lahko kuhinja še toliko lepša in toplejša. Prisrčnost je bil njihov zaščitni znak, Nore postrvi, šestošolke Lea, Zala, Mateja in Adriana, so pri tem prednjačile. »Saj komisija ocenjuje tudi prisrčnost!« je na glas dejala ena izmed teh, potem ko se jim je razmesarila postrv. Nič ne de, kuhinja ni le popolnost in petičnost, kuhinja je tudi igra, okus in neokus. Kuhinja je tudi to, kar se je posrečilo Ustvarjalnim mojstricam, Sari, Maši in Loreli, Kuharskim mojstricam, Brini, Tinkari, Iman in Lei, ter Jagodkam, Tjaši, Karli, Diani in Niki. Prve so komisijo navdušile s pečeno postrvjo na žaru in krompirjevimi štruklji z drobnjakom, druge s puhlo, to delavsko krmo, ki so jo, kadar ni bilo pri hiši kruha, jedli s skuto ali ocvirki, Jagodke pa so pripravile ribjo juho in več kot presenetile s tovorno potico iz vlečenega testa in nadevom iz slanine ali mesa, kislega zelja, čebule in česna. Anica Oblak Janko, učiteljica praktičnega pouka na VSŠ: »Veste, marsikateri dijak tega ne bi bil sposoben! Krožniki so bili lepi in okusni, mladostni in avtohtoni! Ko le ne bi bilo tistega, ki vam je sol izmaknil, kajne?«