SUHA ROBA
Ribničan dlje zdrži pod vodo kot doma
Sejem suhe robe postavijo prvo nedeljo v septembru. Tako je že od leta 1976.
Odpri galerijo
Najstarejši mojster Florjan Kastelic
RIBNICA – »Čase ribniških pustnih karnevalov in pozneje kmečkih ohceti naj zamenja nova prireditev, ki ji organizatorji želimo dati pečat tradicionalnosti,« se pogovora ob omizju Cenetove gostilne kakšno leto prej, ko so turistični delavci, vodil jih je dolgoletni prvi mož društva Andrej Klemenc, v nočnih urah toplega maja snovali zasnovo praznika ne le celotne Ribniške doline, živo spominja vsestranski Metod Jaklič, starosta sejemskega direndaja.
Osrednji del prireditve se je začel s povorko in predstavitvijo domačih društev, na čelu so korakali Ribničani Urbani, za katere so včasih rekli, da dlje zdržijo pod vodo kot doma, zato so običajno hodili po svetu. Pred mlajšimi rodovi slavnih prednikov krošnjarjev je z visoko dvignjeno, seveda leseno žlico velikanko hodil Metod.
»Časi se spreminjajo, mi pa še bolj, ni kaj,« je dejal sicer ljubiteljski režiser in igralec, tudi mojster sit in reše. In priklical spomine: »Na prvem sejmu smo imeli tudi govedorejsko razstavo in tekmovanje gozdarjev, veseljačenje pa je bilo nekako prepovedano, saj je ravno na sejemski dan žalovala država. V četrtek, 10. septembra 1976, je namreč pri Zagrebu strmoglavilo letalo, v nesreči je umrlo vseh 176 potnikov.«
Metodovo odstiranje sejemskega krsta je še bolj prevzelo Jožeta Zakrajška, predsednika Turističnega društva Ribnica, ki je poudaril pomen celodnevnega dogajanja ne le za kraj, ampak tudi širše.
Na prepoznavnost sejma tudi zunaj meja domovine je spomnil slavnostni govorec Peter Misja, predsednik Turistične zveze Slovenije: »V državi se na leto odvrti več kot tri tisoč raznolikih prireditev, ribniška, v katero je vsebinsko vpeta preteklost, pa je nekaj posebnega.«
Vseh stojnic je bilo tokrat manj kot lani, in sicer okoli 400, od tega so le na 30 prikazovali stare ročne obrti območja, kjer sta doma suha roba in lončarstvo, rokodelci iz vse Slovenije, z umetnostno in domačo obrtjo pa so se predstavljali na 40 stojnicah.
»Nas, ki znamo narediti obode, sita in rešeta, je pol ducata. Na prste ene roke lahko preštejmo mojstre hoblanja in strugarje, kje so šele izdelovalci zobotrebcev. Ročno proizvodnjo je izrinila strojna. Vdor tujih izdelkov je več kot očiten, to znižuje cene in kakovost. Tako pač je,« je potarnal mojster Andrej.
Bo tradicijo izrinila pohlepna sodobnost tudi na ribniškem sejmu, je ugibal 81-letni Florijan Kastelic iz Dolenjskih Toplic, ki je več kot pol stoletja zapisan tej obrti. Vrste ročnih izdelovalcev okoli njega se na platoju Škrabčevega trga vse bolj redčijo. »Ljudje umirajo, tako pač je, mladih pa to več ne vleče. Svojčas sem pletarstvo poučeval na šoli in bil vesel, kako jih je mikalo rokodelstvo. V Ribnico prihajam že 30 let. Danes pa sem ugotovil, da sem najstarejši med tovarišijo v tej branži,« se je malce pošalil in tudi potarnal.
Na kočevski srednji šoli že 25 let lesarsko znanje dijakom prenaša Janko Marinč. »Na manjši obisk, ki smo mu priča letos, gledam nekoliko drugače. Ljudje si vzamejo več časa za ogled naših stojnic, zelo si želijo podrobnih razlag,« je dejal.
O sejmu je jezik na njemu svojstven način vrtel Hrovačan France Petek, sicer Gornikov France, prednik slavne cesarske družine, krošnjar, ki na sejmu vselej trosi zgolj resnice. »Vsa roba je avtohtona, narejena na Kitajskem, v ribniški vasi Čuri muri. Tudi vsebina moje krošnje se šibi pod njeno težo. A vsega le ne smem povedati, kajti lahko bi me udarili dacarji, ki se smukajo okoli stojnic,« je Petek množico spravljal v smeh do solza.
Če se je tokrat manj barantalo, saj ima izdelke, ki jih ponujajo vsako leto, večina že doma, pa je sejem zagotovo priložnost za srečanja in druženja. »Ja, vsega je bilo danes na pretek, le zdravja se ni dalo nikjer kupiti,« je Marica iz Kočevske Reke nagovorila veščega prodajalca.
Gornikov France
Osrednji del prireditve se je začel s povorko in predstavitvijo domačih društev, na čelu so korakali Ribničani Urbani, za katere so včasih rekli, da dlje zdržijo pod vodo kot doma, zato so običajno hodili po svetu. Pred mlajšimi rodovi slavnih prednikov krošnjarjev je z visoko dvignjeno, seveda leseno žlico velikanko hodil Metod.
Jure Urbančič že desetletja izdeluje Ribničana Urbana, kupcev pa je vse manj.
»Časi se spreminjajo, mi pa še bolj, ni kaj,« je dejal sicer ljubiteljski režiser in igralec, tudi mojster sit in reše. In priklical spomine: »Na prvem sejmu smo imeli tudi govedorejsko razstavo in tekmovanje gozdarjev, veseljačenje pa je bilo nekako prepovedano, saj je ravno na sejemski dan žalovala država. V četrtek, 10. septembra 1976, je namreč pri Zagrebu strmoglavilo letalo, v nesreči je umrlo vseh 176 potnikov.«
Pletar Janko
Metodovo odstiranje sejemskega krsta je še bolj prevzelo Jožeta Zakrajška, predsednika Turističnega društva Ribnica, ki je poudaril pomen celodnevnega dogajanja ne le za kraj, ampak tudi širše.
Lučka sestavlja past za polhe.
Na prepoznavnost sejma tudi zunaj meja domovine je spomnil slavnostni govorec Peter Misja, predsednik Turistične zveze Slovenije: »V državi se na leto odvrti več kot tri tisoč raznolikih prireditev, ribniška, v katero je vsebinsko vpeta preteklost, pa je nekaj posebnega.«
Vseh stojnic je bilo tokrat manj kot lani, in sicer okoli 400, od tega so le na 30 prikazovali stare ročne obrti območja, kjer sta doma suha roba in lončarstvo, rokodelci iz vse Slovenije, z umetnostno in domačo obrtjo pa so se predstavljali na 40 stojnicah.
»Nas, ki znamo narediti obode, sita in rešeta, je pol ducata. Na prste ene roke lahko preštejmo mojstre hoblanja in strugarje, kje so šele izdelovalci zobotrebcev. Ročno proizvodnjo je izrinila strojna. Vdor tujih izdelkov je več kot očiten, to znižuje cene in kakovost. Tako pač je,« je potarnal mojster Andrej.
Metod z žlico, zadaj strašna Jožeta FOTO: Milan Glavonjić
Bo tradicijo izrinila pohlepna sodobnost tudi na ribniškem sejmu, je ugibal 81-letni Florijan Kastelic iz Dolenjskih Toplic, ki je več kot pol stoletja zapisan tej obrti. Vrste ročnih izdelovalcev okoli njega se na platoju Škrabčevega trga vse bolj redčijo. »Ljudje umirajo, tako pač je, mladih pa to več ne vleče. Svojčas sem pletarstvo poučeval na šoli in bil vesel, kako jih je mikalo rokodelstvo. V Ribnico prihajam že 30 let. Danes pa sem ugotovil, da sem najstarejši med tovarišijo v tej branži,« se je malce pošalil in tudi potarnal.
Na kočevski srednji šoli že 25 let lesarsko znanje dijakom prenaša Janko Marinč. »Na manjši obisk, ki smo mu priča letos, gledam nekoliko drugače. Ljudje si vzamejo več časa za ogled naših stojnic, zelo si želijo podrobnih razlag,« je dejal.
Pravijo, da Ribničan dlje zdrži pod vodo kot doma, zato je običajno hodil po svetu.
O sejmu je jezik na njemu svojstven način vrtel Hrovačan France Petek, sicer Gornikov France, prednik slavne cesarske družine, krošnjar, ki na sejmu vselej trosi zgolj resnice. »Vsa roba je avtohtona, narejena na Kitajskem, v ribniški vasi Čuri muri. Tudi vsebina moje krošnje se šibi pod njeno težo. A vsega le ne smem povedati, kajti lahko bi me udarili dacarji, ki se smukajo okoli stojnic,« je Petek množico spravljal v smeh do solza.
Če se je tokrat manj barantalo, saj ima izdelke, ki jih ponujajo vsako leto, večina že doma, pa je sejem zagotovo priložnost za srečanja in druženja. »Ja, vsega je bilo danes na pretek, le zdravja se ni dalo nikjer kupiti,« je Marica iz Kočevske Reke nagovorila veščega prodajalca.
