LJUBLJANA, RADENCI – Avtor knjige Teharske žive rane – Huda jama, nekdanji zapornik iz Radencev, Roman Leljak bo danes dopoldne na novinarski konferenci v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa predstavil vse podrobnosti v zvezi s kazensko ovadbo, ki jo je podal zoper 94-letnega upokojenega slovenskega in jugoslovanskega politika Mitjo Ribičiča - Cirila. Toda Ribičič je bil svojčas (v času, ko so v Sloveniji, če se izrazimo v boksarskem žargonu, brez rokavic obračunavali z domnevno pretirano liberalnim Stanetom Kavčičem) predsednik jugoslovanske vlade (jugoslovanskega zveznega izvršnega sveta), nekaj časa je bil predsednik slovenske SZDL (sekretar slovenske SZDL je bil v istem obdobju Milan Kučan), predvsem pa je bil po drugi svetovni vojni najtesnejši in najrazvpitejši pribočnik takratnega šefa zloglasne Ozne, generala Ivana Mačka - Matije.
Leljak opozarja, da so v Nemčiji (samo letos) kar 31 ljudi obtožili zaradi njihovega sodelovanja v zločinih proti človeštvu (proti človečnosti), ki so jih ti sicer zagrešili že v prvi polovici prejšnjega stoletja, vendar pa po mednarodnem kazenskem pravu in 7. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah nikoli ne zastarajo. Madžarska in Hrvaška sta prav tako prav letos obtožili vsaka po enega takšnega zločinca, dodaja in se retorično vpraša: »Ali si bomo Slovenci končno pripravljeni priznati, da tudi med nami živijo zločinci?«
To vprašanje je, kajpak, vse prej kot retorično
Kako že pravi drugi odstavek 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah? Pravi, da nič ne more biti ovira za sojenje in kaznovanje oseb za njihovo storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.
Vprašanje zato je, ali se slovenski tožilci in sodniki leta 2013 že upajo vesti kot tožilci in sodniki civiliziranega naroda ali pa je za to po njihovem mnenju še zmeraj »prezgodaj«. Za zdaj kaže, da je vodja policijske akcije Sprava Pavel Jamnik, v okviru te je naša policija začela (poskušala) preiskovati odgovorne za povojne množične in zunanjsodne poboje, pred štirimi leti v državnem zboru zaman poudarjal, da med nami »še živijo posamezniki, ki so izvrševali najbolj zavržene zločine«, in da je take »ljudi« še vedno mogoče sodno preganjati in najbrž, ne glede na njihovo starost, doseči celo njihovo obsodbo.
Skratka, Leljak je 20. septembra letos na vrhovno državno tožilstvo naslovil kazensko ovadbo, v kateri utemeljuje, da je Ribičič pred več desetletji (ko je bil v letih 1945 in 1946 kot namestnik načelnika slovenske Ozne odgovoren za Štajersko) zagrešil kaznivi dejanji vojnega hudodelstva in genocida. S čim? Ker je vodil, organiziral in logistično izpeljal nasilno izseljevanje pripadnikov nemške narodnosti iz Slovenije. Dejanje genocida, navaja Leljak, je Ribičič storil z namenom, da bi delno ali celo v celoti izbrisal nemško narodno manjšino na območju Slovenije. Organiziral in zaukazal je namreč pobijanje pripadnikov te skupine ter povzročanje hudih telesnih poškodb ali okvar duševnega zdravja njenim pripadnikom itn.
Za storitev kaznivega dejanja vojnega hudodelstva pa je po Leljakovem prepričanju Ribičič odgovoren zato, ker je organiziral in ukazoval naklepno pobijanje, mučenje ali nečloveško ravnanje, naklepno povzročanje velikega trpljenja ali hudih telesnih poškodb in okvar zdravja ter hkrati organiziral in vodil obsežno uničevanje ali prilaščanje premoženja, ki ga ni mogoče opravičevati z vojnimi razmerami, je pa bilo zagotovo izvedeno protipravno in samovoljno. Za zdaj so škarje za Leljakovo platno (ovadbo) komajda v rokah tožilstva, v nadaljevanju pa bodo morda prešle v roke sodišča.
Leta 2005 so sodniki ustavili postopek
Državno tožilstvo je zoper Mitjo Ribičiča že maja 2005 sodišču predlagalo preiskavo, ki naj bi potrdila ali zanikala utemeljenost obtožb iz ovadbe, ki je Ribičiča bremenila sodelovanja pri genocidu. Tak predlog (zahteva) je bil po mnenju tožilstva zadovoljivo podprt z dokumenti, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je prav on osebno in neposredno podpisal smrtne obsodbe za 234 ljudi, ki so jih potem zločinsko oziroma zunajsodno usmrtili po drugi svetovni vojni. No, kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem, ki so bila na voljo, je senat sodišča »zaradi pomanjkanja dokazov« po nekaj mesecih zavrnil zahtevo tožilstva za uvedbo preiskave in s tem preprečil nadaljnji sodni postopek. Bo tokrat (lahko) drugače? Leljak opozarja, da je prav Ribičič organiziral genocid nad pripadniki nemške narodnosti, logistično pa izpeljal tudi njihovo izseljevanje.