Ribičem še ni zmanjkalo vode

Čeprav v naši deželi vlada nepopisna suša, je v rekah in vodotokih še vedno dovolj vode, da športni ribiči, pri nas jih je približno 12.000, zdaj, ko je sezona, veliko časa preživijo z ribiško palico v roki in ob vodi. Ta vikend se bo v Trondheimu na Norveškem začelo svetovno prvenstvo v muharjenju, najelitnejši disciplini rečnega športnega ribolova.

Morda celo najbolj znani športni ribič pri nas je neuničljivi, trajno žareči Božo Dimnik, znani lobist, častni hrvaški konzul v Sloveniji, predsednik slovensko-hrvaškega društva prijateljstva in še kaj. Zgodnje otroštvo je pred drugo svetovno vojno preživel v Beogradu, kjer se je rodil 1932. Oče, gozdarski inženir, je najprej služboval na ministrstvu za gozdarstvo, pozneje pa pri kralju Aleksandru Karađorđeviću: bil je direktor kraljevih lovišč. Kot fantič se je Božo igral s poznejšim kraljem Petrom, tistim, ki je 6. aprila 1941 z zlatom vred pred Nemci zbežal v London. Ko se je Dimnikova družina leta 1939 vrnila v Ljubljano, je bil Božo dovolj star, da je, kar mu je oče sicer prepovedal, na črno muharil v Ljubljanici in Gruberjevem prekopu, ki sta bila v družinski lasti, prav tako kot dobršen del Save od Črnuč do Litije. Mimogrede: Dimnik se za privatne (zakupne) vode zavzema še danes, vendar mu večina ribičev, tistih, ki so člani ribiških družin, nasprotuje.

Tako je mladi Božo iz rek vlekel sulce, lipane, postrvi in druge plemenite ribe. Po vojni so očeta, ki se je zameril predvojnemu ribjemu krivolovcu (ribjemu raubšicu), revolucionarju in najvišji partijski živini Ivanu Mačku - Matiji (tako je v nekem časopisnem intervjuju pred leti pripovedoval Dimnik mlajši), za šest let zaprli, sin pa je še naprej lovil ribe, se potapljal pod morsko gladino in dokončal medicino. Sodeloval je pri eni sami operaciji, potem pa sta ga avanturizem in želja po boljšem zaslužku odgnala v svet. Predvsem izjemno ribolovno znanje je bilo podlaga za to, da je tam spoznal kopico znanih in vplivnih ljudi ter s talentom za posel, ki mu ga tudi ni manjkalo, poslovno cvetel.

Seznam pomembnežev, s katerimi je ribaril oziroma jim je pomagal ujeti ribo, je velik. Na njem so med drugimi Poljak Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II., ko je bil še kardinal, španski general Francisco Franco (kar mu ni ravno v čast), francoska filmska igralka Brigitte Bardot, angleški filmski, gledališki in televizijski igralec, eden izmed najvidnejših svetovnih komikov našega časa, sloviti mister Bean Rowan Atkinson in nešteto kronanih glav ter velikih industrialcev in poslovnežev. Leta 1992 naj bi na Novi Zelandiji naučil muhariti tudi ameriškega filmskega igralca Roberta Redforda.

V javnosti ne tako znan, zato pa za slovenski športni ribolov še pomembnejši mož kot Dimnik je nedvomno Marjan Fratnik, na Mostu na Soči rojeni in v Milanu živeči Primorec, lani je pri 93 letih odšel za vedno. Frantar je bil ribič, pisec in publicist v specializiranih svetovnih ribiških revijah, knjigah ter publikacijah za športni ribolov, ki priobčujejo strokovno literaturo, posebno veliko je pisal o muharjenju, najelitnejšem rečnem športnem ribolovu. Med drugim je naredil F-muho (Fratnikova muha), ki velja za eno najznamenitejših. Njegove zasluge za promocijo športnega ribolova in muharjenja v dolini Soče ter Slovenije v svetu na splošno so neizmerljive. Zanimivo, da je imel njegov oče že davno, najbrž je bilo to med obema svetovnima vojnama, v zakupu reko Bačo, 22 kilometrov dolg pritok Idrijce: menda je bil zelo prizanesljiv do ribjih raubšicev, kar so tamkajšnji Primorci zelo cenili in nekateri pomnijo še danes.

Muhe izdeluje tudi nekdanji minister za zdravje, dolgoletni direktor zavoda za transfuzijo, zdravnik dr. Božidar Voljč, kajpak pa tudi sam, zlasti zdaj, ko je v pokoju, nenehno muhari. Velja za enega največjih strokovnjakov za športni ribolov oziroma muharjenje, ne samo pri nas, temveč tudi v svetu.

Prav Voljč in Fratnik ter dr. Tomo Korošec, ugledni jezikoslovec in akademik, utemeljitelj ribiške terminologije, so očetje slovenskega športnega ribolova.

Seveda je ribič tudi nekdanji predsednik zveze Borut Jerše, kar 18 let je bil to, lani ga je zamenjal dr. Miroslav Žaberl, Celjan, pravnik, ki izhaja iz policijskih vrst. Eks direktor Gospodarskega razstavišča v Ljubljani Jerše se je muharjenju zapisal 1980., začel je na Kokri, zdaj lovi na Savinji in je član Ribiške družine Ljubno, kjer je član tudi domačin, direktor BTC Jože Mermal. Muharijo tudi nekdanji politik Viktor Žakelj in evropski poslanec Jelko Kacin.

Poseben primer pa je nekdanji košarkar Borut Bassin - Taubi, ki je z muharjenjem popolnoma zasvojen, celo lovec, kar je tudi, je vse manj, pravi, da zaradi ribolova nima časa za jago. Nekoč je na Gradaščici z nogometašem Branetom Oblakom in hokejistom Tonetom Galetom povzročal sive lase ribiškim čuvajem in tudi miličnikom, njihove žrtve so bili zlasti sulci, zdaj pa je že dolgo zgledni član Ribiške družine Tolmin. Taubi se je v glavnem zaradi ribičije že davno preselil iz Ljubljane v brunarico v Gorenji Trebuši, celo zdaj pokojnega košarkarskega prijatelja Kreša Ćosića je prepričal, da je tam tudi kupil zemljo. Po smrti (zaradi levkemije je 1995. umrl pri komaj 47 letih) je Krešo zemljo zapustil prav Taubiju. V gorski dolini med Idrijo in Mostom na Soči ter na splošno v Posočju se ima krasno, pravi, in le občasno pride v Ljubljano pogledat sinova, hčerko in vnuke ter pozdravit stare prijatelje. Mimogrede: sin Luka, košarkarski trener, bo po novem pomočnik trenerja Aleša Pipana pri Olimpiji.