Poltretja ura časa in trije rezbarji iz trzinske rezbarske skupine na Čopovi ulici so bili potrebni, da se zdaj že dobro desetletje izpod rezbarskih dlet Franca Ložarja - Frenka iz Škocjana pri Turjaku rojevajo prelepe lesene skulpture. Prav vse, kar vidi, lahko prelije v privlačne podobe, ki v človeku utrnejo željo, da bi še sam prijel v roke dleto in lesen bat ter poskusil iz neuglednega kosa lesa izviti suh list, ptico ali cvetico. Najprej seveda verjetno ne bi zastavil obraza ali orla v letu, morda pa bi za začetek izrezljal vsaj kakšnega ljubkega gobana. In če bi imel ob sebi tako prijaznega rezbarja, kot so bili do Frenka tisti trije, ki so pred skoraj ducatom let mimoidočim na ljubljanski Čopovi kazali, kako se stvari streže, bi ven prilezla vsaj kakšna skrivenčena lisička.
Prav pride vsaka veja
Za rezbarja iz Škocjana, ki skulpture kleše le za svojo dušo, Čopova (trzinski rezbarji pod vodstvom mojstra Marjana Vodnika so Frenka odprtih rok sprejeli medse) seveda ni bila prvo srečanje z rezljanjem lesa. Še v desetletjih, ko med delovnim letom ni imel kančka časa, da bi ga posvetil sebi in svojim željam, je bolj brezdelne počitnice ob morju zapolnil z iskanjem naplavnih lesenih kosov in iz njih rezljal, kar je najdeni material dopuščal. Prav je prišla vsaka veja, se spominja. Nekega poletja se je lotil celo velikega, pravzaprav kar ogromnega lesenega čoka, ki ga je na eni strani oblikoval v kip, podoben tistim kamnitim z Velikonočnih otokov, na drugi pa v Disneyjevega Plutona. Turistka iz Nemčije iz bližnjega šotora ga je hodila vsak dan opazovat, in ko je bilo počitnic konec in podobi na čoku tudi, je veliko leseno klado s Frenkovim dovoljenjem odpeljala s seboj domov.
Pravzaprav je imel mojster les rad od nekdaj. Je lep in topel. Pravo nasprotje hladni kovini, ki ga je spremljala v otroštvu in mladosti, ko je moral v domači delavnici pomagati očetu ključavničarju. Frenk brez olepševanja ali ovinkarjenja pove, da železo sovraži. Zato je toliko srečnejši, ker ga vitke smreke in visoke bukve obkrožajo korak od domačega ognjišča. Teh lepotic seveda ne bi šel podirat, da bi izklesal katero od svojih podob. Raje jih ima žive, šumeče v vetru, ko rastejo pred njegovimi očmi ter dajejo zavetje pticam in gozdnim živalim. Tudi kakšen medved prilomasti med njimi.
Pri ustvarjanju se mu nikamor ne mudi
Ko je Frenk začel rezbariti, je bil dober vsak kos lesa. Ni se mogel zmrdovati nad tistimi, ki jih je težje zaobliti, izdolbsti ali stanjšati. Zdaj je drugače. Lipovega lesa, iz katerega najraje lušči svoje podobe, ima dovolj. Ljudje ga zdaj poznajo, in kadar mora kakšna lipa pasti, ga pokličejo in povabijo, naj si vzame, kar potrebuje. Sicer pa se ne brani skoraj nobenega drugega lesa, saj so vsi tako lepi, pa naj bodo oreh, hrast, sliva ali češnja. Je pa med tistimi, ki imajo raje male skulpture in jim velike podobe niso poseben izziv. Pravzaprav je male skulpture celo teže klesati kot velike. Le fizične moči je treba imeti manj. Sicer pa je treba zanje veliko več potrpežljivega in previdnega dela. Vsak zmoten gib roke ali pretežek bat lahko naredita nepopravljivo škodo. Les se za naglico in nespoštovanje vedno maščuje. Vsak kos pa je treba pred začetkom dela tudi proučiti, kaj bo mojstru iz sebe dovolil narediti. Poseben izziv je, kadar se pusti voditi umetnici naravi, ki je svojo podobo oblikovala desetletja, omeni Frenk.
Vsako skulpturo si mojster najprej skicira na papir, nato pa jo s svinčnikom prenese na izbrani kos lesa. Nato lušči plast za plastjo in za vsako novo plast si s svinčnikom nanese oblike, ki jim mora slediti. Ko je podoba končana, jo mora zbrusiti. Najraje ima brusilni papir (ki ga poznamo kot šmirgl). Najprej vzame bolj grobega, nato vedno drobnejšega. Kadar človek ustvarja, se čas ustavi. Frenku se nikdar ne mudi. Vsak košček lesa, ki ga z dletom ali nožičkom odlušči, je minuta ali ura veselja in užitka. Tako kot so potem polni veselja in ponosa tudi vsi pogledi na ustvarjene umetnine, ki jih rojeva ljubezen do lesa, narave, vsega lepega nasploh. Pa tudi ljubezni do dela, ki kleše človekovo nrav in dušo kot Frenkova dleta vsak topel voljan kos lesa, ki ga objame v dlan.
