VELIKA KOSTREVNICA – Na hribčku nad vasjo se je iz meglic prikazal grad Bogenšperk, kjer je dve desetletji – od 1672. do 1692. – bival tudi znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor. Dvesto let pozneje je kot grajski mizar tam deloval tudi Anton Balant. Ker je bil gluhonem, so ga menda klicali kar Mundkov Tone. Bil je odličen obrtnik.
Ker pa jabolko po navadi ne pade prav daleč od drevesa, je s svojimi tišlerskimi geni več kot očitno okužil še potomca, prapravnuka Tomaža Permeta. Ta je že v rani mladosti spoznal strast, ko iz kosa lesa na lepem vznikne na moč uporaben predmet. Mizarstvo je Tomaža v trenutku posrkalo. Pri dedku Francetu, ki je imel majhno delavnico s ponkom in orodjem, je imel idealno priložnost opazovati, še posebno pozimi, kako so se rojevale grablje in kose in podobne priročne stvari. Vse preostale skrivnosti, trike in uganke pa je Tomažu dokončno pričaral še stari mizarski mojster Škrabanja iz Šmartnega.
»Pokazal mi je povsem po domače, kako se stvari streže. Pri njem sem spoznal zares ogromno trikov, se naučil vseh osnov in se prepričal, koliko prefinjenega občutka je sploh potrebnega,« je razmišljal 48-letni Tomaž Perme, ki pa se še zdaleč ni takoj zapisal prapradedovemu poklicu. Ne, izučil se je za elektrotehnika in se dolgo šel tonskega mojstra, ves ta čas, vse do leta 2003, ko je šele kot drugi v Sloveniji opravil strokovni izpit iz konservatorstva in restavratorstva, pa pilil in pilil najrazličnejše znanje, pridobival prepotrebne izkušnje in slednjič postal – vrhunski restavrator! Ki mu od blizu in daleč nosijo obrabljeno, a še kako vredno starinsko pohištvo, normalno, s pestrim zgodovinskim predznakom. Videli pa boste, da mu nosijo še marsikaj drugega. Človek, ki je pri 18 letih od soseda kupil star klavir, ga obnovil in zatem tako dobro prodal, da si je namesto vzhodnonemškega mz-ja raje kupil italijansko laverdo, je medtem postal mojster: »Mojster Perme, doma iz Velike Kostrevnice!«
Antoaneta v Kostrevnici
Ko smo se približevali njegovi delavnici, je bilo kot v kakšnem zrežiranem kadru, točno tako, kot smo si predstavljali. Okence, notri svetloba in Tomaž v delovni drži, obkrožen z nešteto barvami, laki, voski, čopiči, tamponi za politiranje, v katerih je bila vata, ročnim orodjem, stojali, vsem za restavratorstvo. Ob njem je bila komoda, v bistvu še nedokončana psiha – v rokokojskem slogu, z ogledalom in uničeno marmornato ploščo. Pripeljala mu jo je stranka iz Zagorja. Tomaž se je je lotil, tako kot vselej, nadvse študiozno. Številne napake in odrgnine poskuša povrniti v harmonično stanje in se čim bolj približati originalu. Prizadeva si ohraniti patino, jo restavrirati in pripraviti na naslednjih, recimo, 150 let, kolikor naj bi bila sicer stara. »Predmetom poskušam po najboljših močeh vrniti estetsko in uporabno vrednost!« To delo je dolgotrajno, vse skupaj se bo nabralo za kakšnih 200 ur, je premišljeval mojster, ki živi za vsako izmed teh. Veste, vsakič te namreč doleti kaj novega, je zanosno pripovedoval, medtem ko je s tamponom, pomočenim v šelak polituro, po enaki metodi kot sta to okoli leta 1730 prvič storila že brata Etienne in Simon Martin, že ne vem katerikrat, morda celo milijontič, pogladil in iskal lesk, barvno izravnaval, iskal pravi odtenek, zgodovinski sijaj. Z vsakim takšnim Tomaževim gibom se je psiha vse bolj približevala času, ko so se plemenite gospodične gledale v njenem ogledalu, se ličile in opazovale... V Veliko Kostrevnico se zaradi Tomaževega genija prav vsak dan naseli kakšna nova Marija Antoaneta in se tam pri njem, medtem ko se restavrator spopada z novimi in novimi težavami, liči in ogleduje in opazuje in preoblači, slači... Ker ima psiha malo bolj masivne noge, naj bi izvirala z nemškega območja, mu je nekdo prišepnil. Tedaj je Tomaž odprl svojo diplomsko nalogo z naslovom Restavriranje neorenesančne pisalne mize in nam natančno pojasnil celoten potek.
Od A do Ž
Najprej je na vrsti dokumentiranje izdelka: iz katerega obdobja je, kakšen naj bi bil v originalnem stanju. Restavrator mora nujno preveriti tudi stanje politure, to površino bleščavosti, preveriti mora še vse druge konstrukcijske dele in napake. Glede na teorijo, ki pa se je vsak normalen človek seveda le ne drži tako čvrsto kot pijanec plota, je še odmahnil Perme, sledi klimatiziranje. Potem predmet pazljivo razstavi in ga očisti. Pesticid vbrizga v luknjice v lesu in pobije lesne črve, ki se tako radi razmnožujejo v tem celuloznem gradivu. »Tu notri je bil denimo kukec!« je poznavalsko namignil. »Zelo rad ima svež les, poln škroba in beljakovin.« Po tednu ali dveh čakanja, ko je predmet hermetično zavit v polivinilu, preide na mizarska popravila poškodovanih delov. »Pri tej mizi je bilo denimo treba na novo izdelati profilirane letvice. Vsaka je bila drugačne oblike!« se je kar nekoliko razhudil in nadaljeval naštevanje faz. »Zatem sem prešel na površinsko obdelavo.« Tu je treba biti šele natančen; najti pravšnji barvni odtenek le ni kar tako! Zaveda se, da se temniti vselej da, svetliti pač ne. »Uf, tole pa ni v redu!« je postal na lepem kritičen, nezadovoljen. »Ker me moti, bom še korigiral!«
Opazil je lesk, ki ni bil v skladu z njegovimi vrhunskimi standardi
Zopet bo nanesel nekaj šelaka, te smole naravnega izvora, tega izločka vzhodnoindijskega hroščka Lacifo lacea. Ta se prehranjuje s smolo vzhodnoindijskega iglavca, izločke pa odlaga na lubju drevesa. Te potem postrgajo, jih raztopijo v alkoholu, očistijo, osušijo, tako da dobijo nekakšne luske. »V alkoholu raztopljene luske nas končno osrečijo s šelak polituro, ki jo uporabljamo za politiranje pohištva,« nas je v hipu podučil in s tamponom spet nekajkrat pogladil po delu pohištva. Kdor išče, ta najde. In Tomaž ga je naposled našel. Pravi lesk, namreč! Šele potem se je lahko začel ukvarjati s popravilom raznoraznih ključavnic, izdelavo ključev in podobnim, šele potem je lahko začel montažo.
Ta miza je bila resnično trofejna, prava čast, ki ga je doletela
Podobna tisti stolpni uri, ki zdaj stoji v avli litijske gimnazije. Ko je od vsega dobil v roke le mehanizem, pa še ta je bil nepopoln, je moral izdelati številčnico, kazalce, vse prenose, ura je bila tudi brez uteži, ki jih je moral uskladiti, kakor je vedel in znal. »Ta ura je bil resnični izlet v neznano. Toda vse se da!« Stavka »Tega se pa ne bom lotil« pač ni v njegovem slovarju. Lahko je mizar, lahko rezbar, kamnosek, kipar, slikar, lahko je ključavničar, Tomaž je restavratorski virtuoz, pred katerim je še mnogo izzivov. »Dela je zares ogromno!« je še dejal na koncu in v maniri trikratnega državnega prvaka v tekvondu silovito brcnil v boksarsko vrečo.
