Starši pravijo, da je kriva babica, ker sem imel kot otrok slabe zobe. Bojda mi je na skrivaj prinašala sladkarije, v njenem varstvu pa je bilo ščetkanje prej naključje kot pravilo. Ne vem, zakaj so zobje mojega brata zdravi, medtem ko sem jaz vse preveč časa preživel na zobozdravniškem stolu. Usoda je pač dvolična prasica. Potem ko je karies ugonobil moje mlečne zobe in si privoščil še nekaj stalnih, sem imel v ustih že toliko plomb, da bi lahko iz njih vsaki sošolki ulil uhane. V srednji šoli je nastopilo obdobje ustnega blagostanja, nobenih lukenj, odkruškov, mogoče so se pričeli malce čudno ukrivljati, sicer pa sem lahko z njimi odpiral steklenice piva. Konec februarja 1994 je nastopil prelomen večer. Sredi koncerta Nirvane v Hali Tivoli mi je čeljust prestrelila grozljiva bolečina. Imel sem čast spoznati čare granoloma. S pijačo sem nekako prebrodil večer, a po neprespani noči prvi stal pred vrati zobozdravnika tam pri filofaksu v Ljubljani. Nastopilo je drugo obdobje vrtanja in mučenja mojega nesrečnega žvečilnega aparata. Prečudovito čiščenje kanalov in menjava srebrnih plomb s sodobnimi belimi so postali moj vsakdan. A tudi to je minilo in do pred kratkim sem imel z usti tihi dogovor, da ne bom toliko žvečil na strani ozdravljenega granoloma, plomba pa se bo pridno držala svojega mesta in mi prizanesla z bolečino. To je do nedavnega delovalo, a je zob časa premagal moj ozdravljeni zob in ponovno prihajajo na sceno zobozdravniki. Kaj pa sedaj? Na koncesionarja lahko kar pozabim, evri bodo pač leteli. Vsak ve, da se je treba pri izbiri zobozdravnika odločiti za tistega, ki te bo najmanj odrl. Pred časom smo se s kolegi na uredništvu pogovarjali, koliko je kdo plačal za čiščenje zobnega kamna, in ugotovili, da so nekateri plačali trikrat previsok znesek. Sočasno bi rad obiskal zobozdravnika, ki je kvaliteten, ti so pa seveda dražji. Toliko o brezplačnem zdravstvu. A podobne težave imajo tudi v tujini, zaradi česar se je razvil pravi zobozdravstveni turizem. Očitno so zobozdravniki neuklonljiva bratovščina, ki je našla zlati vrelec – zanemarjena zobovja človeške opice. Nihče si ne upa potisniti roke v njihov gobec.
|
|
