»Počutim se dobro. Malce sem imela krizo, tudi to smo rešili. Zdaj sem stabilna,« začne svojo življenjsko pripoved 31-letna Zala Miklavčič. Končala je študij prava, danes pa prek javnih del v Trebnjem v okviru Centra za izobraževanje in kulturo dela pri projektu integracije in resocializacije Romov. Je tudi vaditeljica badmintona in učiteljica smučanja.
»Občutek je dober. Veš, da si s tabletami lahko na realnih tleh ter živiš povsem normalno življenje,« ne beži od težav, s katerimi sobiva. Bolezen pač – nekatere muči želodec, druge srce ali jetra, Zala pa je po danes že pokojnem očetu podedovala bipolarno motnjo razpoloženja.
Niti spala ni
»Nisem vedela, da jo imam. To sem spoznala na poročnem potovanju februarja 2012. Tam se mi je, po domače povedano, zmešalo,« ne ovinkari. Dan pred odhodom so možu Borisu po sunku burje vrata razbila glavo. A ju to ni ustavilo. Prek Benetk in Dubaja sta odletela v Negombo. Upala je, da prideta v raj, a se je izkazalo, da je Šrilanka drugačna, kot si je predstavljala. »Stres po poroki in vse okoli nje sta naredila svoje. Za nameček sem bila brezposelna in nezadovoljna s sabo ter z razmerami v družbi in državi. Tudi v Šrilanki sem pričakovala vse prej kot revščino ter bedo na vsakem koraku. To me je mučilo, občutki so se stopnjevali, po nekaj dneh nisem več spala, morda dve ali štiri ure,« opisuje svoje občutke po prihodu na ta azijski otok.
Vse bolj in bolj je razmišljala, da bi začela reševati svet. »Imela sem velikopotezne ideje in načrte. Zgodilo se je razsvetljenje. Kot bi se mi odprlo nebo. Točno sem vedela, kaj moram početi v življenju, našla sem vse odgovore na vprašanja, ki so me mučila. Vedela sem, kam gre moje življenje. Padla sem v manično fazo. Ljudi sem začela ločevati na dobre in slabe.« Spomni se, da je postala sila neustrašna. Niti višine, prej se je je ogibala v velikem loku, se ni več bala. Spremembe njenega vedenja je opazil tudi mož. Sprva je menil, da gre le za šok ob spremembi in da se bo že uredilo. Da so zadeve resne, je spoznal, ko se je Zala nekega dne zaklenila v recepcijo in so ju nato vrgli iz hotela, v katerem sta bivala.
Leto in pol okrevanja
Takoj je stopil v stik z Zalinim bratom in ta je uredil letalske vozovnice za predčasni odhod domov. A na to letalo nista prišla. Zala je vmes doživela popolni kolaps možganov. Blizu ni pustila nikomur razen možu. Odpeljali so jo z rešilcem ob zvoku siren. »Mož me je trdno držal, ker sem ves čas pogledovala iz rešilca. Bal se je, da bom kar skočila iz drvečega vozila.« Sledila je nagla hospitalizacija v Kolombu, kjer je ostala dva tedna. Dobivala je pet različnih zdravil, tudi z elektrošoki so jo hoteli zdraviti, a so se po družinskem posvetu odločili, da v to ne privolijo.
Na koncu je v Šrilanko prišel slovenski zdravnik in Zalo spremljal domov. Po vrnitvi v Slovenijo je sledil nov kolaps, zdravila niso bila primerna. Bala se je, da bo le še huje in huje, zato se je odločila, da gre v psihiatrično bolnišnico v Polju: »Preprosto nisem mogla mirovati … Zaprtega oddelka nikomur ne priporočam. A to je nujno zlo, skozi katero sem se morala prebiti. Pa kako so mi iskali prostor na odprtem oddelku,« ji spomin uide na prihod v Polje. Na odprtem oddelku je bilo bistveno bolje. Vsak dan je pridno telovadila, po viziti pa slikala ter igrala namizni tenis. Udeleževala se je tudi srečanj podporne skupine, kjer so se pogovarjali o težavah, ki jih tarejo. »Po takem kolapsu možgani okrevajo pol leta. Pri meni je trajalo leto in pol, da sem spet postala klepetava in nisem več hodila kot robot ter sta se mi na obraz povrnila mimika ter sončni nasmeh.«
Napisala je knjigo
Vmes so ji menjali zdravila, stanje se je izboljševalo iz dneva v dan. Veliko je hodila na Golovec, spremljala sta jo mati ali mož, ki sta bila skoraj vsak dan pri njej. Med boleznijo se je zelo zbližala z mamo. »Izpovedali sva se druga drugi, danes sva pravi prijateljici,« ponosno pove Zala. Vse pa bi bilo bistveno težje, če ne bi imela tako skrbnega in ljubečega moža. »Moj mož je en velik sonček. Mislila sem, da bo po vrnitvi v Slovenijo rekel adijo, lepo, da sva se spoznala. Pa niti pomislil ni na to, da bi me imel za drugačno. Sprejel me je tako, kot sem,« z izbranimi besedami spregovori o partnerju, ki ji stoji ob strani.
Svoje bolezni ne skriva, se je ne sramuje in o njej govori tudi v javnosti. Pred kratkim je izšla njena knjiga z naslovom Ljubezen, spoštovanje, prijateljstvo. Napisala jo je z mislijo, da bo njena izkušnja morda pomagala komu, ki se bo znašel v podobnem položaju, kot je bila sama. Večji del je posvečen bolezni in težavam, s katerimi se je spopadala, tudi spletno stran je postavila – www.zalamiklavcic.com. Prihodnji mesec bo prvič postala mama. »Veselim se tega! Bilo je načrtovano, zato smo dogodku prilagodili tudi zdravila,« ne skriva navdušenja.
Ni je sram »Danes me ni več sram govoriti o tem, saj vem, da nisem edina... Ja, ena redkih, ki je o tem javno spregovorila in celo napisala knjigo o svoji izkušnji. Česa bi se sploh lahko sramovala? Odpiram teme, o katerih nihče ne želi govoriti, in s tem premikam meje. Moja izkušnja z boleznijo res ni bila lahka,« še doda. |
Kaj je bipolarna motnja Bipolarna motnja razpoloženja ali manično-depresivna psihoza je psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji – depresija in manija. Bipolarnost si lahko razlagamo kot bolezen dveh obrazov. V depresivni fazi je prizadeta oseba žalostna, čuti praznino, brezvoljnost, utrujenost, v manični pa je pretirano dobre volje, evforična. |