Tri leta so že od takrat, ko sta šla danes 37-letni Dejan Mijovič in njegovo dekle Bojana prvič skupaj na morje. Golobčka sta bila skupaj pol leta, prvi dopust pa je bil kot nalašč za to, da se na obali Jadrana še bolj zaljubita. Nista bila sama, na oddihu v Piranu so jima družbo delali prijatelji. Še sreča. Ko se je Dejan odpravil v morje, namreč ni opazil, da je na klančini, ki je vodila v vodo, precej alg. Na spolzkih in nevarnih tleh mu je tako nerodno spodrsnilo, da je s čelom treščil na beton in – ohromel.
Rešil ga je prijatelj
Če ga eden od prijateljev ne bi nemudoma obrnil, bi Dejan utonil, saj se sam ni mogel več premikati. Izkazalo se je, da mu je tako stisnilo hrbtenjačo, da od vratu navzdol ni čutil ničesar. Dopust se je sprevrgel v dramo, šumenje morskih valov so zamenjale bolniške sobe ter invalidski voziček.
Pripeljali so ga v UKC Ljubljana. Sledila je težka operacija, po njej pa še naporno okrevanje. »Napovedi so bile slabe, zdravniki so me že pripravili na to, da bom vse življenje na vozičku,« se danes teh trenutkov vročega julija 2010 spominja Dejan.
Za človeka, ki v cvetu mladosti pristane na vozičku, povsem odvisen od drugih, dobi življenje in prihodnost povsem drugačno podobo. »Na srečo nisem padel v depresijo. Od začetka nisem veliko razmišljal, zakaj se mi je to zgodilo in kaj bi bilo, če bi takrat bolj pazil, ko sem šel v vodo. Preteklosti se ne da spremeniti. Nisem vedel, kaj mi prinaša prihodnost, niti se nisem pretirano ukvarjal s tem vprašanjem,« nadaljuje Dejan.
Usodni milimetri
»Ostala mi je le sedanjost, vsak dan pa sem poskušal najbolje izkoristiti in užiti. Živeti tu in za ta trenutek. Tako, kot je bilo pred nesrečo. To me je gnalo naprej tudi takrat, ko je bilo najhuje. Vse je v naših glavah. Kakor se odločiš, tako se zgodi!«
Dejan je imel srečo. Najprej ga je gotove smrti rešila prisebnost prijatelja. Nato so ugotovili, da je hrbtenjača le natrgana in ne strgana. Le nekaj milimetrov ga je ločilo, da bi si poškodoval dihalne poti. Če bi se to zgodilo, bi do konca življenja dihal le ob pomoči aparatov. »Zdi se mi, kot da bi imel nekega angela varuha,« doda.
Vesel je, ker so prijatelji ostali z njim, prav tako njegovo dekle. »Ko se mi je to zgodilo, sem ji rekel, naj gre svojo pot, pa ni hotela. Ostala je ob meni, vsak dan me je obiskovala in me spodbujala. Prav tako tudi moja družina,« najprej izpostavi svoje dekle ter domače, potem pa pove, da je imel v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča vsak dan deset ali več obiskov. Tam so zaradi take gneče pri meni celo razmišljali, da bi mi malce omejili obiske, z nasmehom pristavi Dejan.
Potem pa se je zgodilo. Dejan je najprej premaknil prst na levi nogi, tri mesece od nesreče je bilo. Po štirih mesecih je premaknil še prst na levi roki. Zdaj je bilo že jasno – oteklina okoli hrbtenjače je splahnela, živčne povezave po hrbtenjači so znova stekle, Dejan pa je dobil nov impulz, da je na pravi poti. Po treh mesecih bivanja v bolnišnici se je preselil v Sočo, po devetih mesecih od nesreče pa v domačo nego. Ko se je vrnil v rodno Sevnico, je že naredil 20 korakov z berglami. Danes prehodi dva kilometra, je samostojen in srečen. »Vse gre tako, kot si želim. Z dekletom živiva skupaj, lani sva dobila stanovanje, lahko delam. Srečen sem!«
Priznanje švicarskih zdravnikov
Dejan je šel na pregled tudi v Švico, kjer so vrhunski strokovnjaki za tovrstne poškodbe hrbtenjače. Domov je prišel vesel, saj so mu dali jasno vedeti – v Sloveniji so zdravniki dobro poskrbeli zanj. Dobil je še nekaj nasvetov, kako premostiti težave, ki se pojavijo po teh poškodbah. Seveda pa mora nenehno delati vaje za krepitev mišic v predelu hrbtenjače.
