KOMEN – Svetniki kraške občine Komen so na svoji seji 19. aprila z večino potrdili predlog, da sloviti arhitekt Maks Fabiani (1865–1962) postane častni občan občine Komen. Predlog za častnega občana je na občino podal Zavod Fabiani, ki ga vodi lastnica nekdanjega Fabianijevega posestva in komenska občinska svetnica, arhitektka Blanka Malgaj. Povedala nam je, da sta praktično ruševine posestva pred leti kupila z možem Andrejem. »Ker gre za kulturni spomenik, dom pomembne osebe, domačijo Maksa Fabianija, sva zakonsko dolžna imeti zavod, ki upravlja dediščino. Gre za 11 hiš in nekaj deset hektarjev zemljišča,« nam je povedala Blanka, po rodu Trboveljčanka.
Toda oglasili so se številni in javno nasprotovali kakršnemu koli čaščenju Fabianija, češ da se sploh ni imel za Slovenca, da je bil član fašistične stranke, da je sodeloval z okupatorji, posredno tudi pri pobojih in izseljevanju naših domoljubov v taborišča.
Med vojno se je zagotovo dogajalo marsikaj, toda Malgajeva in somišljeniki menijo, da je Fabiani tudi za Slovence pozitivna osebnost, zgodovinska figura, ki bi lahko močno pripomogla k razvoju občine, zlasti Štanjela, kjer je med vojno županoval.
Občina Komen ima 13 svetnikov, na začetku glasovanja o Maksu Fabianiju za častnega občana jih je bilo prisotnih 11. Začetna razprava se je po besedah prisotnih sprevrgla v obtoževanje in trije svetniki so zapustili sejo. Nato je sedem svetnikov glasovalo za predlog, eden pa je bil proti. Tako je eden največjih arhitektov in umetnikov svoje dobe v Evropi posthumno postal častni občan občine Komen. Slavnostna razglasitev bo 23. junija na gradu Štanjel, torej v Fabianijevem mestu.
Predlog, da Fabianiju podelijo status častnega občana, je sprožil val jeze in obtožb. V debato sta se vmešala tudi kulturnika Ivan Godnič in Gojmir Lešnjak - Gojc, na tapeti se je znašel župan Komna Marko Bandelli, nekatere moti celo njegov priimek.
Fabiani, sin Slovenca in Italijanke, je bil trilingualen, kulturološko seveda Avstrijec, na Dunaju je namreč študiral, ustvarjal in predaval, toda na nagrobnik svoje matere Karoline je izklesal napis v treh jezikih, tudi v slovenščini. Se pravi, še kako Slovenec.
Malgajeva, ki je skupaj z možem obnovila Fabianijevo posestvo in želi, da bi se Štanjel razvijal, vsem svojim nasprotnikom odgovarja: »Da, nekateri so me celo žalili... Veste, doma sem iz Trbovelj, iz rdečih revirjev, iz partizanske družine. Sem Titova štipendistka, mojega deda so ubili prav Italijani. Razumem tiste, ki so trpeli pod fašizmom. Vendar je očitno, da je bil Fabiani tudi ob koncu vojne toliko pozitivna oseba, da mu niso imeli partizani kaj očitati in je ohranil ugled v svojem okolju. Toda rada bi, da vendarle začnemo delati za prihodnost. Zato si ne bom dovolila, da mojo željo po razvoju Štanjela spodnesejo s tako nizkimi udarci.« Sodobno, pošteno stališče, bi rekli.
Kraški biser bi požgali
Da lahko zgodovina postreže z najbolj norimi zgodbami, je dokaz prav Maks Fabiani. Ko so zavezniki po Apeninskem polotoku prodirali proti severu, so Nemci izvajali hud pritisk na partizane in na prebivalstvo. Najbolj zagrizeni nemški oficirji so se umikali proti Alpam z metodo požgane zemlje. Petnajstega februarja 1944 so Nemci izvajali čistke v Komnu, Rihenbergu in v Štanjelu, kjer so ljudi izgnali iz hiš na trg. V načrtu naj bi imeli izselitev prebivalstva, renesančno mestece Štanjel pa bi požgali.Medtem ko naj bi prebivalci stali napol nagi in bosi na mrazu, se je Fabiani v tekoči nemščini ure in ure pogovarjal in pogajal z nemškim SS-poveljnikom. Na mrazu stoječi niso prav veliko slišali, kako je Fabiani Nemce prepričeval, naj vendarle pustijo ljudi in ne zažgejo starega bisera, pri urejanju katerega je tudi sam pustil pečat.
A po vojni so se potihoma širile govorice, da naj bi takrat župan Fabiani menda z dokaj odločnim tonom vprašal esesovca, ali ima dovoljenje svojega poveljnika za požig Štanjela. Oficir se mu je na začetku menda posmehoval, a je z vsakim stavkom postajal bolj resen in vendarle poslušal že malce ostarelega Fabianija, ki je tedaj menda dejal nacistu: »Ali imate dovoljenje svojega poveljnika za požig kraja? Če se bo to zgodilo, bom poklical svojega vajenca Adolfa.«
Med domačini so se širile govorice, da je esesovec otrpnil, ko je spoznal, koga Fabiani v resnici misli. Nikogar drugega kot Hitlerja, vrhovnega poveljnika umikajočih se, a še vedno izjemno močnih nemških armad.
Maks Fabiani je v zadnjih letih življenja dal intervju za italijansko revijo La Nazione s sedežem v Firencah, objavljen posthumno leta 1966. Med drugim je povedal, da je v letih pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju pol leta delal vajenec Adolf Hitler. To drži vodo, saj je Hitler predvojni čas res preživel na Dunaju, kjer se je želel vpisati na likovno akademijo, sicer pa to obdobje imenujejo Hitlerjeva dunajska klateška leta, ko je priložnostno delal in zlasti veliko bral. Fabiani naj bi za La Nazione še izjavil, da Hitler ni bil preveč talentiran in tudi ne preveč priden. Neredki imajo zgodbo bolj za legendo, previdnost res ni odveč, toda nihče od sodobnih zgodovinarjev ni pobrskal po arhivih in vsaj še enkrat prebral intervjuja v La Nazione. Fabiani je bil menda anekdotičen, toda izjava vseeno bega, saj bi si možakar s takim ugledom med arhitekti in umetniki Italije in Avstrije težko privoščil tako neslano izjavo.
Kakor koli že, zgodovina govori, da Nemci niso požgali Štanjela, prebivalce pa so spustili na svoje domove. Ljudje Rihenberga in Komna tisti dan niso imeli te sreče. A dodelitev statusa častnega meščana je stvar Kraševcev. »Ne nazadnje se najvišja urbanistična nagrada imenuje po Maksu Fabianiju,« je sklenila Blanka Malgaj.