Reševalni psi so lahko 
tudi promenadni mešanci

Kdor v družbi reševalnih psov pričakuje kakšne posebne pasme ali močne, postavne pse, se moti. »Pasma v bistvu ni pomembna,« je v sončni soboti na koprskem Prešernovem trgu zvedavim malčkom razlagala Andreja Rener, gospodarica (bolje prijateljica) prijazne štirinožne reševalke z japonskim imenom Sai iz enote reševalnih psov Obalnega kinološkega društva. Andreja se z reševalnimi psi ukvarja že vrsto let, nabrala je veliko izkušenj in se zaveda, kako pomembno in včasih z ničimer nadomestljivo je uigrano delovanje reševalnega para. Z mlado psičko sta ohranili simpatično skromnost. Ljudje se vse premalo zavedamo, da so živali imenitni in nepogrešljivi partnerji, ki zaslužijo vse spoštovanje in ljubezen. Pogled in nežen dotik te takoj prepričata, da imajo ta dragocena živa bitja dušo in čustva!

To k sreči čutijo tudi v urbanem okolju in s potrošništvom zasuti otroci, saj so bili prav policijski in reševalni psi ob sodobnih tehničnih napravah deležni veliko njihovega zanimanja in pozornosti. »Pri reševalnih psih niso želeni ekstremi,« razlaga zgovorna Andreja: »Ovira je, če so preveliki ali premajhni. Majhni ne morejo premagovati vseh ovir, veliki se lahko kje zataknejo ali pa so pretežki za dvigovanje. Vse to povečuje možnost poškodb. Načeloma so dobrodošle vse vrste, seveda pa mora imeti pes prirojen občutek za takšno delo.« Pravi, da je starost psa omejena le na izpitih, večina primernih kužkov se začne učiti in vaditi zelo zgodaj, nekateri pa pridejo šele pozneje med reševalce, a so prav tako uspešni. »Za preizkus oziroma obvezni izpit so najbolj primerni, ko so stari okoli poldrugega leta,« pojasni.

Koliko let bo lahko reševalni pes, je povsem odvisno od posamezne živali: »Po navadi zdržijo do desetega leta. Moja zdajšnja psička, ki je manjša in lažja, bo morda zdržala še nekoliko dalje,« pravi sogovornica. Udeležujeta se akcij na vseh koncih Slovenije, še najmanj, ena ali dve na leto, jih je prav na Obali. »Pripravljeni smo vedno in povsod. Ko greš na dopust, se javiš tamkajšnjemu vodji in čakaš, če te bodo potrebovali. V tujini nisva bili, saj potrebuješ dodatne kvalifikacije. S prejšnjo psičko, ki sem jo žal zgodaj izgubila, jih nisva opravili, morda jih bova s Sai, saj je ta res nekaj posebnega.« Nenavadno pisana in potrpežljiva psička je vseskozi prijazno pozdravljala mlade radovedneže, do tekmice pa ni pokazala niti kančka ljubosumja.